Aleksandar Linta, trener nogometašev Olimpije: Nisem kopija Stolice, imam svojo filozofijo

Na začetku je bil šok in je bilo zelo težko. To je povsem drugačna država z majhnimi mesti, medtem ko sem sam prihajal iz milijonskega Beograda, in z neugodnim podnebjem z veliko mraza, vetra in dežja. Pa sem se hitro privadil in nato užival v mirnem življenju na Islandiji. Dva otroka sta se mi rodila na Islandiji, le najmlajši sin v Beogradu.

V prvih letih sem bil na Islandiji od marca do septembra. Preostale mesece sem igral v Srbiji v Mladosti iz Apatina in v Črni gori v Zeti, da sem bil v tekmovalnem ritmu. Ko sem postal starejši in je bila žena noseča, se nismo več selili, ampak sem bil vse leto na Islandiji. Otroci so tam hodili v vrtec, šolo, vsi smo se naučili islandščine in dobili državljanstvo. Spomini na Islandijo so zelo lepi, ima visok standard, zelo je draga, a ker sem bil tam 17 let, sem nekaj tudi zaslužil.

Najprej sem bil trener ekipe do 19 let, nato pomočnik v članski ekipi. Istočasno sem bil pomočnik Ilije Stolice v reprezentancah Srbije do 17 in 18 let, nato smo odšli v Vojvodino, od tam pa v Olimpijo.

Da. Ker sem trenersko kariero začel pred Stolico in mi je zaupal, me je tudi povabil za sodelavca. Zadnja tri, štiri leta sva delala skupaj.

Ne. Že vse življenje, več kot 30 let, sem v nogometu, zato takšna menjava ni zame nič novega, ampak le nov delovni dan v pisarni. Nova vloga ni nekaj, v čemer se ne bi znašel ali prepoznal stvari, ki jih moram narediti. Prehod iz pomočnika v glavnega trenerja ni bil stresen. Čeprav sem mlad, sem bil toliko let v tujini, da imam že dovolj športnih in življenjskih izkušenj. Mislim, da imam mirnost, ki je potrebna za trenersko delo.

Težko me je spraviti ob živce. Ko ocenim, da je treba, povzdignem glas. Gledam igralce in ukrepam glede na govorico njihovih teles. Mimika obraza mi ne pove veliko le o igralcih, ampak nasploh o ljudeh, ki jih srečam v življenju.

Moj osnovna filozofija je, da imajo igralci z območja, na katerem so Srbija, Slovenija, Hrvaška…, že v mentaliteti, da je nogomet igra, veselje, zabava. Imajo prirojen občutek za igro in kombinatoriko, zato nima nobenega smisla, da od igralcev zahtevamo nekaj, za kar niso rojeni, torej igro z veliko teka gor in dol ali hitro tranzicijo. Vsi naši igralci so tehnično podkovani, zato znajo igrati nogomet tudi obrambni nogometaši. Zakaj ne bi izkoristil vsega, kar imajo, in si izmišljal novih stvari, ki jih nimajo v sebi.

Olimpija je že lani igrala podobno, nasledili smo takšno stanje in mene to ne moti. Ne potrebujemo napadalca, ki bi le stal pred golom, ampak nogometaša, ki tja pride in zna igrati nogomet. Olimpija lahko igra brez napadalca. Tudi brez robustnega centerforja lahko razbijemo bunker nasprotnika. Obrambo nasprotnika skušamo prebiti skozi igro.

Guardiola, Mourinho, Simeone, Pochettino… opravljajo odlično delo, ker so vrhunski trenerji, psihologi in pedagogi. Imam svojo nogometno filozofijo, ki je podobna mešanici načina dela najboljših. Nisem prepričan, da je moja nogometna filozofija podobna filozofiji Stolice.

Odnos z igralci je najpomembnejši. V Olimpiji je zelo pisana paleta igralcev, s katerimi je treba imeti iskren odnos in zaupanje drug v drugega. Včasih se tudi ne strinjamo. Za zmage je najpomembnejše dobro vzdušje. Doba ekipa izstreli posameznika in ne obrnjeno.

Sploh ga ne občutim. Pritisk uspeha je zgolj tisto, kar si naložiš sam.

Ni me motilo. To je pravica navijačev.

V mirnosti, pozitivnem razmišljanju, zaupanju v igralce, s čimer se je vrnila samozavest, ki je bila načeta. Ne glede kakovost, ki jo imajo, si igralci ob slabih rezultatih sami začnejo postavljati vprašanja. Vedno sem zahteval, da so pošteni do žoge, da dajo na igrišču vse, kar so sposobni. Sploh ne smejo gledati izida, ampak to, da imajo na koncu tekme mirno vest, da so dali vse, kar so bili v tistem trenutku sposobni, in ničesar ne obžalujejo.

Da. V dogovoru s predsednikom so to profili igralcev, ki jih potrebuje Olimpija.

Ni lahko. Našli smo sitem rotacije, da vsi dobijo svoje minute. Če igralci le trenirajo in ne igrajo, se kopiči nezadovoljstvo, ki se prenaša na trening ter v slačilnico, in imamo problem. Zadovoljen sem s kadrovsko zasedbo, ki jo imam na razpolago.

Naredili bomo novega Issaha.

Igrišča so dobra. Ekipe, igralci in trenerji so zelo korektni in spoštljivi do tekmecev. Ker smo šele na začetku sezone, je težko realno vrednotiti kakovost. Glede na to, kar sem videl, je kakovost na visoki ravni.

Izstopata Partizan in Crvena zvezda, vsi drugi so v istem košu. V Sloveniji ni tako. V Srbiji najboljša kluba redko izgubljata, tukaj ni tako, saj se lahko zgodi poraz Olimpije v Stožicah ali spodrsljaj Maribora. Domžale so izgubile z 1:5 z Muro, tako visok poraz Crvene zvezde ali Partizana v gosteh je v Srbiji v sferi nemogočega.

Ne vem. Prijatelji mi stalno pošiljajo sporočila in se šalijo. Vedo, da je nogomet moje življenje, zato jih možnost dela v Olimpiji ni presenetila.

V Srbiji se izobražujem za licenco Uefa pro. To traja leto dni in izobraževanje bom končal konec avgusta. Ali lahko hitro dobim licenco za delo v Sloveniji, pa ne morem preveriti, ker so ljudje na poletnem dopustu. Olimpijo bom vodil toliko časa, kot mi bodo zaupali.