Nogomet in šport na splošno se igrata za ljudi, za navijače. Nič ni boljšega kot to, da so tribune stadionov polne. A v Sloveniji, predvsem na tekmah državnega nogometnega prvenstva, so to le pobožne želje. Še več. Ko je Celje včeraj igralo svojo najpomembnejšo evropsko tekmo na domačih tleh doslej, je bil stadion Z'dežele daleč od razprodanega.
Da pa doživiš pravo nogometno navijaško vzdušje, kakršno bi si na vsaki tekmi želeli pri Olimpiji, Mariboru, Celju in drugih slovenskih klubih, ni treba iti prav daleč. Ali pač. Kakor si kdo predstavlja triinpolurno vožnjo do Münchna. In tukaj ne govorimo o obisku tekme Bayerna München, ki je nesporni bavarski nogometni velikan. Nogomet je šport številka ena v Nemčiji, kar je jasno. Stadioni v prvi in drugi ligi so ves čas polni, a imeti razprodan stadion v četrti ligi, ki niti ni več nacionalna, ampak regionalna, pa je prava umetnost. A če si želiš ogledati domačo tekmo moštva München 1860, se moraš prav potruditi, da si srečnik enega izmed petnajst tisočih listkov oziroma kode QR, ki so na voljo na dan tekme in zagotavljajo vstop na domačo tribuno.
Navijači klubu ne obračajo hrbta
Za začetek najprej najprej razčistimo, zakaj se je klub, ki je bil leta 1966 celo nemški prvak in je bil še ob prelomu tisočletja med najboljšimi v Nemčiji, znašel v četrti ligi. München 1860 je nazadnje v elitni bundesligi igral v sezoni 2003/04, ko je po 17. mestu izpadel v drugo ligo. Sledile so finančne težave kluba iz okrožja Giesing v središču bavarske prestolnice. Leta 2011 je v klub kot investitor vstopil Hasan Ismaik. V Kuvajtu rojeni bogataš je navijačem obljubljal vrnitev v sam vrh nemškega nogometa.
Ismaik ni vedel, v kakšno okolje se podaja. Čeprav je bil 60-odstotni lastnik kluba, zaradi nemške zakonodaje ni o vseh potezah odločal sam in njegovi finančni vložki so se hitro zmanjšali. Vrnitve v bundseligo ni bilo, še več, klub je v sezoni 2017 izpadel z druge lige. Zavoljo številnih nestrinjanj pa Ismaik nato ni plačal pristojbin za nastop v tretjem nivoju nogometnega tekmovanja in klub je neposredno zdrsnil v četrto ligo. Že v prvi sezoni so se vrnili v tretjo ligo, kjer so obstali do konca sezone 2025/26. Po koncu lanske sezone je Ismaik še enkrat zaprl pipico in klub je znova zdrsnil v četrto ligo.
A ravno novi padec kluba so navijači prepoznali kot začetek nečesa novega. Vodenje kluba je znova prevzelo matično društvo TSV München von 1860 e. V. »Vrnitev h koreninam je najboljše, kar se je klubu lahko zgodilo. Zdaj moštvo znova vodijo ljudje, ki to počnejo s srcem in razumejo okolje,« nam je pred tekmo 14. kroga bavarske lige dejal domači navijač Stephan.
Da nad klubom znova sije sonce, je bilo mogoče prepoznati tudi takoj ob vstopu na stadion debelo uro pred začetkom tekme. Stadion je bil že lepo poln, najzvestejši navijači pa so svoje ljubljence pozdravili že na ogrevanju. Da klubu nikoli ne obračajo hrbta, pa potrjuje napis na velikem panoju za stojiščem: Mein Verein für alle Zeit. (Moj klub za vse čase.)
Na pivo tudi z gostujočimi navijači
Da gre pri Münchnu 1860 za povsem drugačno navijaško kulturo, kot smo je vajeni v Sloveniji ali bolj južno na Balkanu, je bilo mogoče zaznati že daleč pred vstopom na stadion. Prav neverjetno je bilo mogoče spremljati vedenje navijačev. Tudi gostujoči so, čeprav je bila tekma zanje v neprimernem terminu, v velikem številu prišli v München. »Ne vem, zakaj imamo tekme sredi tedna ob 19. uri. Za nas, ki smo prišli iz Bayreutha, je to zelo neprimeren termin, saj nas večina redno hodi v službo. Sam sem danes ob 12. uri predčasno zaključil delo, da sem se lahko odpravil na tekmo, a za gostovanje pri teh navijačih je to vredno,« nam je potarnal Nic iz Bayreutha, ki je tokrat gostoval na kultnem stadionu Grünwalder.
Predvsem pa je bilo neverjetno, kako smo prišli do te izjave. Znašli smo se v Biergartnu tik ob stadionu, ki je pokal po šivih. Na kozarec piva, ki je stalo šest evrov in pol – dva evra dobiš nazaj ob vrnitvi kozarca –, je bilo treba počakati le kakih pet minut. Kot rečeno, je bil vrt poln ljudi, prevladovali pa so navijači domačega moštva in le na prste ene roke je bilo mogoče prešteti tiste, ki na sebi niso imeli navijaškega artikla.
Zato nas je še toliko bolj presenetilo, ko je na pivo brez težav prišla tudi večja skupina gostujočih navijačev, ki prav tako niso skrivali svoje pripadnosti. Prav nihče niti pomislil ni na kakšen incident ali krajo šala. Še več, ko nam je Nic podal izjavo, se je obrnil k sosednji mizi in začel pogovor z navijačem Münchna, nato sta skupaj spila pivo. »Nogomet naj združuje. Res je, da navijamo vsak za svoje moštvo, a zakaj bi se morali zato prepirati?« nam je prijetno situacijo opisal Jonas, ki je na tekmo peljal tudi svojo ženo in dva sinova. Dodal je tudi, da Nica ne pozna in da ne gre za nikakršno načrtno srečanje.
Spektakla ni pokvarilo niti slabo vreme
Sledil je še čas za nogometno tekmo. Ker se je pol ure pred začetkom v Münchnu dodobra ulilo in sta s streho pokriti le glavna in tribuna VIP, smo si predstavljali, da stadion vseeno ne bo povsem poln.
Dodobra smo se zmotili. Kljub dežju je ta pokal po šivih, vzdušje pa je bilo temu primerno. Ritem navijanja so dajali domači navijači, a nekajkrat se je slišala tudi pesem gostujočih gledalcev, ki jih je bilo na stadionu okoli 500. Čeprav je šlo za dvoboj zgornjega dela lestvice, se vseeno vidi, da je raven nogometa primerna za 4. ligo. Napak je kar nekaj, a to ni pokvarilo celotne slike našega obiska.
Še bolj smo bili navdušeni nad tem, da gre v Nemčiji pri obisku nogometne tekme zares za pravi družinski dan. Navijači ne razgrajajo, ni nobene nepotrebne pirotehnike, še posebno ne nevarnih topovskih udarov. Vzdušje na stadionu je kljub temu izjemno, piko na i vsemu pa je dodala še domača zmaga. x