»Novi lastnik rekorda je doma,« je po dosežku dejal Brazilec, ki ga od začetka atletske poti spremlja vzdevek Piu, čeprav ga sprva ni maral. Rekord je posvetil Braziliji in vsem ljudem, ki so mu pomagali na poti. »Upam, da je Brazilija ustavila vse, kar je počela, in gledala moj tek,« je povedal po zmagi v Zürichu. O tem, kaj se je zgodilo na stezi, pa je težko našel besede: »To je bila neverjetna noč. Nimam besed, s katerimi bi pojasnil, kaj se je zgodilo, razen tega, da sem pravkar podrl svetovni rekord.«
V Bruslju je bil devet dni pozneje njegov nastop videti skorajda rutinski. Zmagal je s 46,70 in postavil tudi rekord mitinga, v cilju pa je razmišljal že o naslednjih mejah. »Ko naredim kaj narobe, še vedno tečem 46 sekund,« je dejal in dodal, da želi na 400 metrov brez ovir priti do časa pod 44 sekund, dolgoročno pa se približati 43 sekundam.
Za njim je tako sezona, v kateri je dosegel vrhunec kariere, a pri 26 letih še zdaleč ne razmišlja o tem, da bi se ustavil. Njegova pot do vrha pa je precej bolj nenavadna od številk, ki jih danes najdemo ob njegovem imenu.
Od brazgotin do atletike
Ko je bil Alison star deset mesecev, se je pri starih starših v São Joaquimu da Barri zgodila nesreča. Ponev z vrelim oljem se je prevrnila in olje je polilo otroka. Utrpel je opekline tretje stopnje. Dedek ga je pograbil, stekel skozi vrata in ga odnesel v bolnišnico. S tem mu je po vsej verjetnosti rešil življenje. V bolnišnici je Alison ostal približno štiri mesece.
Sam se nesreče seveda ne spominja, njene posledice pa nosi še danes. Brazgotine ima na obrazu, čelu, prsnem košu in rokah. V najstniških letih je bil zaradi njih sramežljiv in negotov, nekateri vrstniki pa so se iz njega tudi norčevali. »Šel sem skozi težke čase. Toda moral sem razumeti, da ne bi bil jaz, če ne bi imel opeklin,« je pozneje povedal.
Šport mu je pomagal premagovati negotovost. Najprej je treniral judo, ki ga je vzljubil, vendar je moral pri štirinajstih letih zaradi finančnih razlogov zamenjati šport. »Moja družina ni bila bogata, zato je bilo težko. Pri atletiki smo videli priložnost, da bi lahko nastopal, osvajal kolajne in nekoč pomagal doma,« je povedal za World Athletics.
Atletika mu je kmalu dala veliko več kot možnost zaslužka. V njej je našel prijatelje in okolje, v katerem se je počutil sprejetega. »Potreboval sem podporo, vendar nikoli nisem znal prositi zanjo. Oni pa so mi jo dali, ne da bi jih moral prositi zanjo,« se je spominjal.
Obljuba, ki jo je izpolnil
Prvi veliki uspehi so prišli hitro. Leta 2019 je postal univerzitetni svetovni prvak, istega leta pa je pri 19 letih nastopil tudi v finalu svetovnega prvenstva v Dohi. Dve leti pozneje je v Tokiu v zgodovinskem olimpijskem finalu Warholm s svetovnim rekordom osvojil zlato, Rai Benjamin je bil drugi, Dos Santos pa je pritekel do brona.
Po olimpijskem bronu v Tokiu je Dos Santos leta 2022 v Eugenu postal svetovni prvak in s 46,29 postavil južnoameriški rekord. Warholm zaradi poškodbe ni nastopil, Brazilec pa je že takrat napovedal napad na njegov svetovni rekord 45,94. »Vprašanje ni, ali ga lahko dosežem, ampak kdaj,« je bil samozavesten, toda sledili sta poškodba meniskusa desnega kolena in operacija. Na svetovnem prvenstvu v Budimpešti je bil leta 2023 šele peti, leto pozneje je v Parizu osvojil drugi olimpijski bron, lani pa je bil v Tokiu svetovni podprvak. Vrh je bil ves čas blizu, vendar mu je še vedno nekaj manjkalo. Do letos, ko je dosegel svetovni rekord, o katerem je govoril že štiri leta prej.
Samba mu je pokazal pot
Čeprav je atletika individualni šport, Dos Santos o sebi ne govori kot o nekom, ki je do uspeha prišel sam. Veliko zaslug pripisuje trenerjem, prijateljem, družini in drugim ljudem, ki so mu pomagali. Med njimi ima posebno mesto Abderrahman Samba. Ko je katarski tekač leta 2018 kot drugi v zgodovini pretekel 400 metrov z ovirami v manj kot 47 sekundah, je Dos Santos spoznal, da je mogoče teči še hitreje. »Ko vidiš Sambo, pomisliš: trenirati moram še več.«
Danes je v podobnem položaju sam, vendar ni človek, ki bi živel le za naslednjo tekmo. Študira poslovanje, zanima ga svet mode in rad razmišlja tudi o tem, kaj bo počel nekoč, ko ne bo več tekel. Poskuša pokazati tudi svojo osebnost – posluša brazilske raperje, med drugim Major RD, Djonga in BK, ter brez zadržkov pove, da navija za Sao Paulo in Manchester City.
Ko je kot otrok začel trenirati atletiko, je bila ta zanj predvsem priložnost, da bi pomagal družini. Prav ta odločitev ga je pripeljala do svetovnega rekorda, naslova svetovnega prvaka in dveh olimpijskih bronov.