Prvega je osvojil leta 2002 v Zagrebu, zadnjega pa leta 2021 v Varšavi, ko je bil star 40 let. Petkrat je bil evropski prvak v moških dvojicah, sedemkrat pa je z nemško reprezentanco stopil na evropski vrh. Dvakrat je zmagal na svetovnem pokalu, sedemkrat na evropskem turnirju Top 16 in osemkrat v ligi prvakov. Trikrat se je povzpel na prvo mesto svetovne lestvice, toda zlata kolajna mu je ostala nedosegljiva tako na svetovnih prvenstvih kot olimpijskih igrah.
Evropski kralj med azijskimi velikani
Boll se je rodil v Erbachu, namizni tenis pa je začel igrati v otroštvu v bližnjem Höchstu. V času kitajske prevlade je bil eden redkih Evropejcev, ki so lahko redno ogrožali najboljše azijske igralce. Na Kitajskem je postal tako priljubljen, da ga je tamkajšnji selektor Liu Guoliang v šali označil za »državnega sovražnika številka ena«, saj zaradi njega 1,3 milijarde Kitajcev ni moglo mirno spati.
Skozi leta je moral igro prilagajati novim tekmecem, ob tem pa se spopadati s poškodbami. Slovo od mednarodne kariere je napovedal maja 2024, pred zadnjimi olimpijskimi igrami. »V preteklosti sem pogosto govoril, da me je te odločitve nekoliko strah. Toda jasno je bilo, da bo ta dan zagotovo prišel,« je priznal Timo Boll. Po Parizu je za Borussio Düsseldorf igral še eno sezono, nato pa končal tudi klubsko kariero. Ko ni več mogel dosegati lastnih visokih meril, se ni želel na silo oklepati vrhunskega športa.
Zvezdnik, ki je ostal Timo
Kljub izjemni priljubljenosti je ohranil spoštljiv odnos do tekmecev in ni dovolil, da bi mu slava spremenila pogled na življenje. V intervjuju za Nemški olimpijski komite je poudaril, da mu veliko pomenita poštenost in to, da ga ljudje sprejemajo takšnega, kot je. »Morda sem zaradi tega osvojil kakšen naslov manj, vendar sem si ustvaril prijateljstva za vse življenje. To šteje veliko več,« je pojasnil.
O njegovi človeški plati veliko pove tudi strast do nogometa. Boll je velik navijač Borussie Dortmund, ljubezen do kluba pa ga je nekoč drago stala. Ko je Dortmund v porurskem derbiju proti Schalkeju zaostajal z 0:3, nato pa izenačil na 3:3, je Boll tako silovito skočil, da si je poškodoval stegensko mišico. Tekmo je spremljal s klubskim kolegom, ki je navijal za Schalke, zato je bilo veselje ob preobratu še toliko večje. »Dobesedno sem eksplodiral,« se spominja trenutka, ko je nogometno navdušenje premagalo njegovo športno disciplino.
Med Bollovimi najtesnejšimi prijatelji je tudi nekdanji košarkarski zvezdnik Dirk Nowitzki. Spoznala sta se na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, ko mu je Boll, ki je že od otroštva spremljal ligo NBA, podaril namiznoteniški lopar. Ko sta prvič zaigrala skupaj, ga je presenetil občutek Nowitzkega za žogico. »Za nekoga, ki sicer skoraj nikoli ne igra, ima neverjeten občutek,« je v pogovoru za Süddeutsche Zeitung povedal Boll. Prijateljstvo se je ohranilo tudi po koncu njunih športnih karier, danes pa se občasno pomerita še v padlu.
Boltov recept za svetovni rekord
Na OI 2008 v Pekingu je Boll v menzi opazil Usaina Bolta. Jamajški sprinter si je po njegovem spominu v McDonald'su privoščil big mac, nekaj ur pozneje pa v svetovnem rekordu osvojil zlato kolajno v teku na 100 metrov. »In kaj naredi Bolt? V McDonald'su si privošči big mac. Nekaj ur pozneje pa zmaga s svetovnim rekordom. Takrat sem se vprašal: Kaj za vraga počneš s to svojo obsedenostjo s prehrano?« je priznal Boll.
Pred velikimi tekmovanji se je namreč strogo držal prehranskega režima in se odpovedal celo sladkarijam. Bolt je pozneje povedal, da je v Pekingu jedel piščančje medaljone McDonald's, saj se je z znano hrano želel izogniti prebavnim težavam.
Življenje po zadnji točki
Slovo od vrhunskega namiznega tenisa sta zaznamovala poraza v finalih lige prvakov in nemškega prvenstva. Prvi je prišel 1. junija 2025, ko je Borussia Düsseldorf z 1:3 izgubila proti Saarbrücknu. V tretjem dvoboju večera je Timo Boll z 2:3 v nizih priznal premoč Darku Jorgiću, najboljšemu slovenskemu namiznoteniškemu igralcu. Dva tedna pozneje je sledil njegov zadnji nastop v karieri. Borussia je v finalu nemškega prvenstva z 2:3 izgubila proti Ochsenhausnu, s čimer se je končala tudi njegova 18-letna klubska pot. Ob slovesu so mu gledalci namenili stoječe ovacije. »Športno to ni bil vrhunec, čustveno pa vsekakor,« je dejal Boll.
Tudi po koncu kariere ostaja povezan z namiznim tenisom, in sicer kot ambasador Borussie Düsseldorf in nemške namiznoteniške zveze. Več časa ima za ženo Rodelio, s katero je poročen od leta 2003, hčerko Zoey Malayo, prijatelje in potovanja z avtodomom. Prav zaradi ženinega strahu pred letenjem sta se navdušila nad tovrstnim potovanjem, ki jima je postalo najljubši način dopustovanja. Po letih, ko je moral zasebno življenje prilagajati tekmovalnemu koledarju, se zdaj končno lahko odloča bolj spontano.