»Nikoli pa ljubezni do teka. Še vedno rad tečem, zaradi delovnih obveznosti žal ne toliko, kot si želim,« poudarja. Desetletje je bil član slovenske alpske smučarske demonstratorske vrste, kjer je še vedno član državne izpitne komisije pri Združenju trenerjev in učiteljev smučanja (ZUTS), ki deluje pod okriljem Smučarske zveze Slovenije (SZS). Pred prihodom v krovno atletsko organizacijo je bil zaposlen v Hervisu, kjer je bil zadnja tri leta vodja nabave obutve za Slovenijo in Hrvaško. V Atletski zvezi Slovenije si je hitro pridobil zaupanje vodilnih ter leta 2019 pri 35 letih postal najprej vršilec dolžnosti direktorja, pozneje pa direktor. Mandat ima do leta 2028.
Na kaj ste kot direktor Atletske zveze Slovenije najbolj ponosni v zadnjih šestih letih opravljanja svoje funkcije?
Velik del svoje energije namenjam medsebojnim odnosom. Prvi uspeh je, da smo znotraj zveze v večini poenoteni. Zavedamo se, da smo vsi v istem čolnu, na katerem delamo v dobrobit slovenske atletike. Ker imamo manj trenj, imamo čas, voljo in energijo delati pri projektih, ki smo si jih zastavili. Če se ukvarjaš sam s sabo in internimi problemi, izgubiš energijo za razvoj. V zadnjih letih smo zelo napredovali, kar so opazili tudi v mednarodnem okolju.
Na kakšen način?
Dobro delo so opazili predvsem v balkanski in evropski atletiki. V zadnjih dveh letih nas izpostavljajo kot primer, kako lahko manjša zveza stopi ob bok večjim. V kratkem času smo organizirali olimpijski festival evropske mladine, balkansko prvenstvo do 18 let, evropsko ekipno prvenstvo druge in tretje divizije. Prihodnje leto bomo organizirali evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih, znova balkansko prvenstvo do 18 let, peteroboj do 16 let.
Kako pomembni so ti projekti za proračun in delovanje slovenske atletike?
Menim, da je takšen pristop edini pravilen za širšo promocijo delovanja. Z organizacijo evropskega ekipnega prvenstva v Mariboru smo slovensko atletiko ponesli v Evropo. Gledanost dogodka je bila 50 odstotkov višja od predhodnega prvenstva in najvišja v zgodovini Evropske atletike. V številkah to pomeni, da sta imela AZS in Evropska atletika 100 milijonov dosega na družbenih omrežjih, evropsko prvenstvo v dvorani in na prostem pa je imelo doseg 66 milijonov. Res pa je, da je sočasno z Mariborom potekalo tekmovanje tudi v prvi diviziji. Kar zadeva proračuna Atletske zveze Slovenije, bomo imeli letos rekordnega v višini treh milijonov evrov in pol. Zavedamo se, da lahko z mednarodnimi projekti, ki smo jih v finančnem smislu končali s pozitivno ničlo, pridobimo zaupanje novih sponzorjev.
Za slovensko atletiko je ena najuspešnejših sezon v zgodovini, mar ne?
Drži. Ponosni smo na številne uspehe. Naj začnem z evropskim ekipnim prvenstvom in zgodovinsko prvo uvrstitvijo v elitno divizijo. Projekta smo se lotili z vso vnemo in se v zadnjem letu ob obilici dela zavedali, da nikakor ne smemo pozabiti na naše atlete, da jim moramo omogočiti optimalne pogoje za tekmovanje, ki je, čeprav se morda tega kdo še ne zaveda, za marsikoga pomenilo vrhunec športne poti. Zato smo jim na samem prizorišču omogočili najboljše bivalne pogoje, ob prihodu je dobil vsak član reprezentance motivacijsko pismo s simboličnim darilom. Zgradili smo odlično vzdušje, ekipni duh pa nas je popeljal do zgodovinskega ekipnega uspeha. V posamični konkurenci je imela izjemno sezono Tina Šutej, ki se je z vseh treh velikih tekmovanj v skoku ob palici, z evropskega in svetovnega dvoranskega prvenstva ter svetovnega prvenstva na prostem, vrnila s kolajno. Kolajne na največjih tekmovanjih so osvojile še Anita Horvat, Klara Lukan, Matic Ian Guček in Živa Remic, če izpostavim le najbolj izstopajoče.
Ali gradnja ljubljanskega atletskega stadiona poteka v sodelovanju z AZS in kako se ljubljanski atleti med gradnjo soočajo s pomanjkanjem trenažnih površin?
V prvi vrsti si želim, da bo projekt, ki so ga čakale številne generacije slovenskih atletov, končan v predvidenih rokih. Z njim bomo dobili nacionalni vadbeni center in imeli končno primerljive pogoje z večjimi atletskimi nacijami, za katerimi krepko zaostajamo. Komunikacija z Mestno občino Ljubljana je korektna, določene stvari pa bi se lahko razvile prej. Pohvaliti moram, da je občina v rdečem ringu v Stožicah položila tartan, ki so ga nujno potrebovali predvsem sprinterji. V Ljubljani je, kar zadeva trenažnega procesa, položaj zelo resen. Določene pomanjkljivosti še niso urejene. Tu mislim predvsem na utežarno in fitnes. Metalski poligon v Zalogu je načeloma narejen. Nima sicer še varnostnih ograj, teren pa se mora še utrditi. Največji problem bo zimska sezona, saj je poleti zunaj več možnosti za trening. Ljubljanski atleti imajo trenutno vadbene površine v Stožicah in manjšem šotoru na Kodeljevem, kjer lahko izvajajo tehnične discipline.
Ali držijo govorice, da bo novi atletski kompleks premajhen za organizacijo velikih prvenstev?
Držijo. Pogoji evropske in svetovne zveze so pri številu kapacitet za gledalce natančno določeni. Za izvedbo evropskega prvenstva na prostem je potrebnih 25.000 sedišč, torej približno dvakrat toliko, kot jih bo imel nov atletski center. Bojim se, da ko bo projekt končan, ne bo mogoče postaviti montažne tribune, saj bo stadion v Šiški na eni strani omejen z železnico, na drugi strani pa bo fiksna tribuna. Mestni občini smo sicer povedali, da nov center ne bo primeren za organizacijo največjih članskih tekmovanj na prostem in v dvorani, kjer je prav tako premalo kapacitet za gledalce. Izpostavil pa bi, da bo ljubljanski atletski stadion eden najboljših, če ne najboljši center v tem delu Evrope. Takšnega centra ni daleč stran in bo neverjetna pridobitev za ves slovenski šport, ne zgolj atletiko.
Ob vseh mednarodnih prvenstvih Slovenija nima več velikega mednarodnega mitinga, kakršen je bil nekoč Šikijev memorial v Ljubljani ali velenjski miting. Zakaj ne?
Večji mednarodni miting v Sloveniji je eden naših osrednjih kratkoročnih ciljev. Zavedamo se, da bi z odmevnim mitingom dobili vsakoletni dogodek, ki bi ga lahko iz leta v leto nadgrajevali. Evropsko prvenstvo pa pride in gre. Naše kapacitete so omejene. Prihodnje leto bomo organizirali tri mednarodna tekmovanja, tako da si preprosto ne moremo privoščiti še močnega mitinga. Ker moramo projekte finančno pokriti, si ne smemo dovoliti, da bi zaradi slabega načrtovanja nastal finančni primanjkljaj. Omejeni bomo tudi zaradi prenove stadiona v Slovenski Bistrici, kar pomeni, da prihodnje leto tam ne bo mitinga. Dogovarjamo se, da bomo memorialne discipline našega trenutno največjega mitinga izvedli drugod, najverjetneje v Mariboru.
Katere so vaše druge večje usmeritve prihodnosti?
Predvsem moramo opolnomočiti naše člane klube. Kolikor dobro bodo delali klubi, tako uspešna bo slovenska atletika. Imamo nekaj večjih klubov, ki imajo postavljeno strukturo in delajo dobro. Žal jih je veliko »one man band«, se pravi, da je predsednik tudi trener, vodi klub in je zadolžen za vse. V takšni organizaciji je preboj omejen. Še naprej bomo organizirali mednarodna tekmovanja in mitinge za mednarodno atletsko ligo.
Koper je črna pika prenove slovenskih atletskih objektov, ki po vsej državi doživljajo obnovitve. Kaj se dogaja na Obali?
Pri prenovi stadionov odlično sodelujemo s pristojnim športnim ministrstvom, ki v športno infrastrukturo vlaga vse več sredstev. Brez podpore ministrstva še zdaleč ne bi bili tam, kjer smo. Veliko truda in energije smo namenili pogovorom z občinami po Sloveniji, da smo jih prepričali, kako pomembne so prenove stadionov in atletskih stez. Ne zgolj za atletiko, temveč površine uporablja tudi veliko rekreativcev in drugih športnikov. Koper je res naš črni madež, saj naš trud še ni obrodil sadov. Pred kratkim je bil naš strokovnjak za infrastrukturo na pogovorih v Kopru, kamor smo pred tednom dni poslali dopis. V njem smo poudarili, da je koprski stadion v tako slabem stanju, da je nevaren že za treninge, kaj šele za tekmovanja. Ukrepati moramo urgentno.
