Nedeljski dnevnik: Gloria Kotnik, junakinja iz Pekinga – zaradi nje smo vsi jokali

Najmlajši navijač

»Ti dnevi so bili res nabiti s čustvi. Komaj sem se zadrževala. Saj sem mislila, da sem že v redu, no, zdaj pa spet tole,« se je na svoj račun pošalila, ko so jo po vrnitvi domov spet premagale solze ob toplem sprejemu v domačem kraju. »Tako so me presenetili. Vsi so tu. Res sem srečna. V tej medalji so leta in leta truda in odrekanj, poplačilo za vse, kar sem v ta šport vložila sama in vsi moji, ki so me podpirali. Brez njih mi ne bi uspelo,« je dodala.

A nekoga od najbližjih takoj ob prihodu vendarle še ni mogla objeti: enoletni sin Maj je tedaj namreč že sladko spal. »Zaradi tega sem bila malo žalostna, je pa bilo zjutraj toliko lepše, ko se me je tako razveselil. Odtlej se me ves čas drži, saj čuti, da me dolgo ni bilo. So mi pa povedali, da me je prepoznal tudi po televiziji in navijal zame s ploskanjem. Pred našim blokom zdaj stoji plakat z mojo podobo s čelado in vsakič ko gremo mimo, še vedno takoj zaploska,« je povedala v pogovoru za naš časnik nekaj po deveti uri zvečer, ko je Maja le premagal spanec.

Zgodba novopečene mamice, ki je zaradi nosečnosti in materinstva skoraj že končala tekmovalno kariero, nato pa v zadnjem hipu dobila možnost nastopa na olimpijskih igrah in osvojila bronasto medaljo, je navdihnila marsikoga in odmevala tudi v tujini. Izbrana je bila celo za olimpijski dogodek tekmovalnega dneva, zato so z njo naredili intervju tudi za uradni olimpijski TV-kanal. »Res se mi je sestavila popolna zgodba, najprej z Majem, potem pa še z medaljo. Šele poleti sem se po pogovoru s partnerjem, ki me kot nekdanji nogometaš razume in podpira pri športu, odločila, da se poskusim uvrstiti še na svoje četrte olimpijske igre. Pozno jeseni sem začela trenirati na snegu in imela na voljo le pet tekem za izpolnitev olimpijske norme. Potem sem bila druga na seznamu čakajočih v okviru mednarodne kvote in sem dobila povabilo mednarodne zveze šele, ker se Avstrijka Claudia Riegler ni želela cepiti, nemška tekmovalka pa je končala kariero. Nato je bilo vse odvisno od Olimpijskega komiteja Slovenije, ki me je dober teden pred začetkom uvrstil v ekipo. Bila sem vesela, a sem hkrati imela mešane občutke, saj mi je bilo grozno pomisliti, da bom sinčka morala zapustiti za celih devet dni,« napete dni opisuje Gloria.

Nič več je ne iztiri

A negotovosti še ni bilo konec. Zaradi časovne stiske v Peking ni mogel odpotovati njen trener Aco Sitar, ob prihodu pa je ostala še brez serviserja, ki je tako kot Žan Košir zaradi pozitivnega testa moral v karanteno. Tedaj ji je na pomoč priskočil oče Peter Kotnik, že sedem let trener kitajske reprezentance, ki ji je ponudil serviserja. »Oče je bil skupaj z mamo vselej moj steber in opora, bil je moj prvi trener, vse dokler ni dobil kitajske ponudbe. S trenerjem Sitarjem so naju v kitajski reprezentanci vedno sprejeli odprtih rok. Pred prekinitvijo kariere sem bila na pripravah pri njih, kar mi je prišlo zelo prav, da sem spoznala sneg in progo,« pravi naša najboljša deskarka, ki je nepredvideni zapleti skoraj ne ganejo več. Pa ni bilo vedno tako.

»Prej sem bila velikokrat tesnobna in živčna, počutila sem se ujeto, brez energije in motivacije, zato sem na neki točki že želela obupat. A nisem, saj sem po naravi zelo trmasta in vztrajna. Dvajset let sem se 200-odstotno posvečala športu, večkrat se mi je zgodilo, da sem bila pretrenirana, izgorela in v nekem krču, ker sem si rezultat tako želela, pa ga ni bilo. Največ sem si bila za to kriva sama, ker sem si naložila preveč. Materinstvo pa me je spremenilo, zdaj vse drugače doživljam. Družina mi je bila najpomembnejši cilj v življenju, čutim se izpolnjeno in brez pritiska. Lažje delujem, zdaj ko mi je otrok na prvem mestu in je on moj največji dosežek in ponos. Veliko bolj sem mirna in sproščena. Prej me je iztirilo, če nisem imela dneva planiranega do minute natančno, zdaj se ne sekiram več, saj je tako in tako treba ves čas spreminjati načrte. Moje sporočilo vsem pa je, da nikoli ne gre obupati,« svoje razmišljanje predstavi olimpijka, ki ji je nov pristop pomagal tudi na ključni tekmi.

»Zdaj sem prvič res uživala vso tekmo in bi se lahko še cel teden vozila gor in dol po progi. Vse do dvoboja za tretje mesto sploh nisem razmišljala o rezultatu in kolajni, želela sem le pokazati najboljše, kar znam, in tako upravičiti odsotnost od doma. Šele pred zadnjo tekmo sem si rekla: Tukaj si, ne bo še enkrat četrta! In prepričana sem bila, da mi bo uspelo,« se odločilnih trenutkov spominja dobitnica bronaste medalje. Pred tem je bilo njena najboljša uvrstitev kar trikrat četrto mesto v svetovnem pokalu, četrta je bila tudi na mladinskem svetovnem prvenstvu pred 15 leti.

Slovenski čarodeji

Nad deskanjem se je navdušila pri petih letih. »Takrat sta oče in mama, s katerima sem vsak teden hodila smučat na Roglo, presedlala s smuči na desko. Rekla sem jima, da ne bom več šla na smučanje, če še meni ne kupijo deske. Z veliko truda sta našla dovolj majhno desko zame. Vsa družina je potem ogromno vložila v moj šport. Dobro lahko razumem mlade športnike, ki obupajo, ker v Sloveniji nimamo idealnih razmer. A če sodim po medaljah, ki jih osvajajo naši športniki, smo pravi fenomen oziroma nekakšni čarodeji,« ugotavlja sogovornica, ki upa, da se bodo zaradi tokratnega uspeha, ki ji je dal dodatnega zagona, pogoji nekoliko izboljšali.

»Sama moram zraven športa še delati, da lahko preživim. Sedanji trener Aco Sitar mi je pred leti ponudil posebne podložne plošče, ki so njegov izum in so pomemben del deskarske opreme. Takrat si jih nisem mogla privoščiti in ko sem jih dobila, so mi takoj pomagale. Že od olimpijade v Sočiju krojijo vrh, zdaj jih uporablja že velika večina tekmovalcev v svetovnem pokalu, jaz pa pomagam pri njihovi prodaji. Vselej mi je stal ob strani in mi omogočil, da sem takrat sploh nadaljevala športno kariero. Nič se ne pritožujem, saj mi ni težko delati in sem hvaležna za to možnost. Upam pa, da se bo po tem uspehu morda tudi zame našla možnost za zaposlitev v vojski ali policiji, kar bi mi v prihodnosti precej olajšalo treninge,« razkrije Gloria, ki se je v teh dneh izkazala tudi s tehtnimi besedami in nastopi pred kamerami. »Prej nisem bila ravno vajena medijske pozornosti, zdaj pa imam take nastope večkrat na dan, tako da sem se že nekoliko navadila. Nisem sicer človek, ki bi se rad izpostavljal in se gledal na TV, zato še vedno nisem prav navdušena nad javnim nastopanjem. A vem, da to pač sodi zraven,« še doda junakinja iz Pekinga, ki rada poudari, da ima poleg bronaste medalje že od prej tudi zlato – svojega Maja. »Ko gre kaj narobe, se samo spomnim nanj, pa je vse v redu,« še doda.