Delo trenerke opravljam že od leta 2007. Ko sem sklenila profesionalno smučarsko kariero, sem bila poškodovana, nato pa je sledil odhod na Reko. Tam sem bila dve leti, zdaj pa sem že nekaj časa v Zagrebu pri smučarskem klubu Končar. Dolgo sem bila trenerka starejših smučarjev, ki nastopajo v tekmovanjih pod okriljem FIS, letos pa sem se vrnila k treniranju smučarjev v kategoriji pod 14 in pod 16 let, saj sem ugotovila, da je manj naporno in bolj umirjeno.
Potem imate dober vpogled v hrvaško smučanje.Trenutno se spopadajo s kar nekaj težavami. Ko sta blestela Ivica in Janica Kostelić, je bilo v smučarskih šolah ogromno otrok, zdaj pa je zaznati velik upad. Tekmovalcev na otroških tekmah je malo, čeprav imajo v vsaki kategoriji po vsaj enega zelo perspektivnega smučarja. Njihova zveza se spopada s finančnimi težavami, zaradi česar je tudi proračun na reprezentančni ravni močno okleščen. Mislim, da imajo zdaj v vseh kategorijah 10, največ 12 reprezentantov.
Je slovensko smučanje na Hrvaškem še vedno tako cenjeno kot nekoč?Zanje smo bili Slovenci vedno smučarji in to se ni spremenilo, še vedno nas cenijo. Morda zdaj, ko jim ne gre tako dobro kot nekoč, znova še nekoliko bolj.
Kljub temu ima kar nekaj njihovih smučarjev solidno sezono. Če omenimo le Eliasa Kolego, Istoka Rodeša in Mateja Vidovića. Jih poznate?Seveda jih. Ko sem prišla v Zagreb, so bili še otroci. So zelo pridni in delavni. S kakšnimi pričakovanji odhajajo na svetovno prvenstvo, ne vem, ker jih med sezono ne srečujem, a verjamem, da so visoka in da bodo skušali presenetiti. Njihovi cilji bodo gotovo uvrstitve med deseterico.
Pa se v hrvaškem mladinskem pogonu skrivata nova Ivica in Janica Kostelić?Tako vsestranskega smučarja, kot sta bila Ivica in Janica, nimajo. V reprezentanci do 16 let je Zrinka Ljutić, ki je zelo dobra. A bi še težko napovedala, kako uspešna bo, saj je pred njo še dolga pot. Vmes se lahko zgodi marsikaj.
Ste ena redkih slovenskih smučark, ki so tudi po koncu kariere ostale vpete v smučanje.Od naših smučark da, medtem ko jih po svetu srečujem kar nekaj. Tudi sicer je vsako leto v smučarski karavani več trenerk. Bili bi presenečeni, koliko jih je. Ko sem začela trenirati, nas ni bilo veliko, zdaj pa ima skoraj vsaka ekipa vsaj po eno trenerko.
Vas poškodbe, ki ste jih utrpeli v času smučarske kariere, pri delu trenerke ne ovirajo?Moja kolena niso v najboljšem stanju, to je dejstvo. Včasih mi je kar težko in počasi bom morala razmisliti o novi operaciji. Dejstvo je, da bi že morala pod nož in zamenjati obe koleni, a z vsem skupaj zavlačujem. A bolečin sem že vajena.
Se vam zdi nenavadno, da v trenerskih vodah ni pristalo več nekdanjih reprezentančnih kolegic?Ko smo še tekmovale, je bilo jasno, da če bo kdo ostal v smučanju, sem to jaz. Ne nazadnje sem tudi diplomirala na fakulteti za šport. Sicer moj prvi cilj ni bil trenerska kariera, a so se stvari tako poklopile.
Nekateri smučarji pravijo, da svojim otrokom kariere profesionalnega smučarja ne bi privoščili.Veliko je takšnih. Tudi v moji generaciji. Ampak sama se vedno vprašam, kaj jim je bilo tako hudo. Seveda je naporno, a takšno je življenje profesionalnega športnika. Meni je bilo super, v tem sem uživala. Sama nimam otrok, imam pa nečakinji, ki resno trenirata smučanje, in v tem ne vidim nič slabega. Vedno sem rada smučala in še zdaj to rada počnem. Res je, da kot trener ne smučaš veliko, ampak če utegnem, še vedno rada stopim na smučke. Do smučanja nikoli nisem zares čutila odpora. Vse, kar se je glede poškodb zgodilo, se pač je. To je sestavni del smučanja. Če bi me kdo vprašal, ali bi vse še enkrat ponovila, bi dobil pritrdilen odgovor.
Opažate razlike med svojimi smučarskimi začetki in zdajšnjo generacijo mladih smučarjev?Zdaj že v mlajših kategorijah vse skupaj spominja na profesionalizem. Sami smo velikokrat smučali za zabavo, medtem ko treningi pri mlajših kategorijah danes precej bolj spominjajo na tiste, ki sem jih imela v poznejših letih. Sama poskušam, da jim je tudi zabavno in ni samo stroge vadbe. Predvsem pa smo imeli mi boljše pogoje, saj smo lahko doma smučali od decembra do maja, zdaj pa je zaradi pomanjkanja snega več potovanj v tujino.
Je postalo treniranje smučanja finančno prevelik zalogaj?Zagotovo finance predstavljajo težavo. Prepričana sem, da imamo pri nas mnogo nadarjenih otrok, ki si smučanja ne morejo privoščiti. So tudi dražji športi, a roko na srce, tudi smučanje ni najbolj poceni. Včasih sta zadostovala dva para smučk – za vsako disciplino po en, danes jih morajo imeti najmanj po pet. Težko verjamem, da bomo še imeli kdaj tako močno reprezentanco kot takrat, ko sem nastopala jaz, ko je bilo pet slovenskih slalomistk v prvi jakostni skupini. Zdaj, ko so nekatere poškodovane, jih pet za tekmo sploh ne moremo zbrati.
Ste še v stiku s slovenskim smučanjem?Niti ne. Letošnjo zimo morda nekoliko bolj kot v preteklih, saj smo imeli v mojem domačem klubu manjše težave s trenerji in sem priskočila na pomoč. Ravno pretekli mesec sem bila na Češkem, kjer sem se s slovensko ekipo udeležila mednarodnih tekem.
Kaj napovedujete slovenskim smučarjem pred začetkom svetovnega prvenstva?Pričakujem kar visoke rezultate. Mislim, da je Žan Kranjec zrel za osvojitev medalje, da o Ilki Štuhec sploh ne govorim. Tudi v slalomu, kjer nastopa Štefan Hadalin, se lahko zgodi marsikaj. Slalom je loterija, čeprav za moškega mislim, da je krog favoritov za medalje zelo širok. Tu gre računati tudi na Kranjca. Zanj sem prepričana, da če bi imel boljšo startno številko, bi že zdaj bil v ospredju. Pri dekletih razen na Ilko in Meto Hrovat na prav odmevne izide ne moremo računati. Je pa dejstvo, da je v ženskem slalomu konkurenca trenutno zares slaba.
Je konkurenca slaba ali je zgolj Mikaela Shiffrin tako dominantna?Saj sta tu tudi Petra Vlhova in Wendy Holdner, morda se lahko v boj vmeša še kakšna Avstrijka. Okoli pet tekmovalk je. Če te ne naredijo napake, druge sploh ne morejo priti zraven. Žal je trenutno potrebno zelo malo, da v ženskem slalomu prideš na vrh.
Se ob začetku svetovnega prvenstva pogosteje spomnite na svoje slalomsko srebrno odličje iz Saalbacha?Sploh ne. Bolj me na to spomnite novinarji. Enajst mesecev je tišina, po prvem januarju pa mi zaradi Zlate lisice in svetovnih prvenstev telefon zazvoni pogosteje. A hvala bogu je tako, saj se poleti o smučanju ne moreš veliko pogovarjati.
