Fenomen je bila beseda, s katero so za časa kariere najpogosteje označili Moniko Seleš, v Novem Sadu rojeno teniško igralko, ki je za časa kariere osvojila devet turnirjev za veliki slam (le Wimbledona ne) in leta 1990 pri vsega 16. postala najmlajša zmagovalka Roland Garrosa vseh časov. Verjetno bi na njenem računu bilo še veliko več zmag, če je 30. aprila 1993 ne bi z njeno tekmico Steffi Graf obsedeni neuravnovešenec Gunther Parsche med tekmo zabodel z nožem, za fizično in predvsem psihično okrevanje pa je rabila dve leti. Nikoli več ni bila »fenomen«, zadnji dvoboj pa je odigrala leta 2003.
Zdravje je 51-letni Jugoslovanki z madžarskimi koreninami relativno dobro služilo, nato pa je pred dnevi nepričakovano stopila pred medije in priznala, da ima že tri leta hude zdravstvene težave zaradi mišične oslabelosti, zgodilo se ji je celo, da je med igranjem tenisa nenadoma videla dvojno in zato zgrešila žogico. Razkrila je, da ima živčno-mišično avtoimunsko bolezen, pri kateri protitelesa blokirajo prenos impulzov na stičišču med živcem in mišico. Posledice so okvara vida ter mišična oslabelost v rokah in nogah, težave pa ima tudi z nego las. »To ima velik vpliv na moje življenje. Otrokom kot mentorica vedno govorim, da se moraš prilagajati. Žoga odskakuje in ti se moraš temu prilagoditi. In to počnem tudi zdaj,« je dejala Seleševa, ki ima že več kot 30 let tudi ameriško državljanstvo.
Premlada za vstop v teniški klub
Tenis je začela igrati pri petih letih, njen trener pa je bil oče Karolj, sicer karikaturist, ki je zanjo ustvarjal slike, da bi ji bil tenis v večjo zabavo. On je kriv, da je začela tako forhend kot bekend igrati z obema rokama. »Oče je dobro vedel, kaj počne in se je zavedal vseh nevarnosti, ki jih pretirani trening lahko povzroča. Želel je, da sem ob igranju tenisa še vedno otrok, ki počne tudi druge stvari,« se spominja Seleševa, ki je bila premlada, da bi ji dovolili vstop v teniški klub. Kasneje jo je prevzela Jelena Gačić, njen prvi večji uspeh pa je bil leta 1985, ko je osvojila sloviti Orange Bowl za mlade igralke v Miamiju. Imela je vsega 11 let. Takoj jo je opazil sloviti Nick Bollettieri, zato se je skupaj z bratom Zoltanom preselila v ZDA na njegovo akademijo. Oče in mama sta sledila kmalu. Napredek je bil očiten, dan D, prestop med profesionalce, pa je sledil 13. februarja 1989. Prvi turnir je odigrala maja v Houstonu, kjer je v finalu ugnala legendarno Chris Evert. Mesec kasneje je nastopila na svojem prvem velikem slamu v Parizu in šele v polfinalu izgubila proti številki ena Steffi Graf. Prvo leto profesionalke je končala kot šesta igralka sveta. A že takrat je vedela, da tenisa ne bo igrala večno. »Dokler sem vanj zaljubljena, ga bom igrala. Seveda pa mi je pomembna tudi šola. Prav tako moram paziti ne prehrano, saj imam rada težke jedi, salate pa ne maram.«
Sledila je serija zmag, osvojila je kar 53 turnirjev in med drugim bila tudi 178 tednov najboljša igralka sveta, imenovali so jo tudi za legendo vseh časov, v Jugoslaviji je bila športnica leta dvakrat (1985 in 1990), leta 2009 je dobila tudi svoje mesto v Hiši slavnih. Spomladi 2003 si je poškodovala nogo, zato je bila primorana na turnirju v Italiji predati dvoboj Nadii Petrovi. Čeprav poškodovana, je nekaj tednov kasneje nastopila v Parizu, a neuspešno, znova jo je premagala Petrova. Seleševi pa se je zgodilo prvič in zadnjič, da je izgubila dvoboj prvega kroga na katerem koli turnirju za veliki slam. To je bil tudi njen zadnji uradni dvoboj.
Bila je doma, jedla in jokala
Mnogi so prepričani, da bi lahko bila najboljša vseh časov, če do napada z nožem ne bi prišlo. »O tej temi mi je bilo dolgo težko govoriti, saj me pelje v črno obdobje mojega življenja. Če bi nož zaril vame samo en centimeter proti levi, bi ostala do smrti paralizirana.« Ko je ležala v bolnišnici, pa je odkrila še kruto stran športa, da gre karavana naprej, samo brez nje. »Bi lahko bila najboljša vseh časov? Tega ne bomo nikoli izvedeli. Sem pa prepričan, da bi osvojila več turnirjev za veliki slam kot Steffi Graf ali pa Margaret Court. Postala bi največja športnica, ki je kadarkoli v roke prejela teniški lopar,« je dejal novinar Jonathan Scott, ki pokriva tenis. Njen najbolj priljubljen turnir je bil odprto prvenstvo Avstralije, kjer je slavila v letih 1991, 1992, 1993 in 1996. Do leta 1999, ko jo je porazila Martina Hingis, je imela razmerje zmag in porazov neverjetnih 33:0. Je tudi prva teniška igralka, ki je osvojila prvih šest velikih slamov, na katerih je nastopila.
V karieri je z nagradami zaslužila 14,9 milijona ameriških dolarjev, s sponzorstvi še veliko več. Tako je že v začetku 90. let podpisala štirimilijonsko pogodbo z opremljevalcem Filo, kasneje tudi z Nikeom in podjetjem, ki proizvaja izdelke za lase. Posledično si je lase ostrigla na kratko. 21. aprila 2009 je izdala knjigo s spomini, v kateri je opisala tudi boj z depresijo in motnjami hranjenja, vse kot posledica atentata z nožem ter očetovega boja z rakom in njegovo smrtjo. »Prenajedala sem se, sploh čips sem oboževala. Ko bi morala biti pri 21. letih na vrhuncu kariere in bi mi moral svet ležati pred nogami, pa sem bila doma, jedla in jokala.« Istega leta se je zapletla v ljubezensko zgodbo s poslovnežem in milijarderjem Tomom Golisanom, ki je od nje 32 let starejši in s katerim je še vedno poročena.
