Za Gasparinija je bilo priznanje, ki ga je dočakal dan pred 42. rojstnim dnem, eden največjih trenutkov njegove športne poti. Reprezentančni dres je prvič oblekel 17. septembra 2004 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo proti Estoniji, zadnjič pa 18 let pozneje na tekmi za tretje mesto svetovnega prvenstva proti Braziliji. V bogati reprezentančni karieri je Izolan s Slovenijo osvojil tri srebrne kolajne na evropskih prvenstvih.
Kaj vam pomeni, da bo vaš reprezentančni dres odslej visel pod stropom Stožic?
V veliko čast mi je, da moj dres visi pod stropom in da bo številka za vedno ostala moja. To so sanje, ki jih ima športnik. Nekatere sem že uresničil skozi kariero, uresničile so se še ene. Ko sem leta 2004 prvič prišel v reprezentanco, si niti približno nisem predstavljal, da bi se lahko kaj takega zgodilo. Takrat kaj takega sploh ni obstajalo. Ta dvorana mi je bila vedno ena najljubših za igranje. Da bo zdaj vsak, ki bo stopil vanjo, videl moj dres pod stropom, je nekaj nepredstavljivega. Zagotovo je to eden od treh največjih trenutkov moje kariere.
Ste si ob prvem reprezentančnem nastopu sploh predstavljali, da bo Slovenija nekoč sodila v sam svetovni vrh?
Ne, takrat o tem sploh nismo razmišljali. Naš prvi cilj je bil, da se uvrstimo na veliko tekmovanje … Dolga leta smo se borili za to priložnost in ni bilo lahko. Potem pa se je začelo sestavljati. Prišla je prava generacija igralcev, dobili smo samozavest, začeli premagovati velike reprezentance in ugotovili, da smo lahko konkurenčni najboljšim. Ko enkrat narediš ta korak v glavi, postane vse drugače.
Kdaj je prišla prelomnica, ko ste igralci začeli verjeti, da se lahko borite za kolajne?
Reprezentanca je rasla več let, potem pa je enkrat počilo in pokazali smo, česa smo sposobni. Največja prelomnica je bila prihod Andree Gianija. Znal nas je povezati, natančno smo vedeli, kaj pričakuje od nas, predvsem pa nas je prepričal, da smo sposobni premagovati tudi najboljše reprezentance.
Četrtkov večer je bil še lepši zaradi zmage vaših nekdanjih soigralcev nad aktualnimi svetovnimi podprvaki.
Seveda. Fantje so ta trenutek naredili še lepši. Pokazali so pravi značaj in prišli do velike zmage. Ta reprezentančni duh, ki smo ga gradili dolga leta, je ostal. Tisti, ki smo ga ustvarjali, smo ga prenesli naprej in danes se to vidi pri mlajših generacijah. Imamo odlično reprezentanco, žal mi je le, da v nedeljo niso premagali še Italijanov.
Kaj pa vam pomeni, da vas današnji reprezentanti vidijo kot vzornika? Rok Bračko je dejal, da si želi nekoč za reprezentanco pomeniti toliko, kot ste vi.
To me je res presenetilo. Z Rokom niti nisva veliko igrala skupaj, zato mi njegove besede pomenijo še toliko več. Zahvalil bi se njemu in vsem drugim. Očitno sem nekaj pustil tudi mlajšim generacijam, kar mi je v velik ponos. Jaz sem bil vedno samo Mitja, takšen, kot sem. Vesel sem, da so to opazili tudi mlajši fantje.
Teče četrta sezona, odkar ne igrate več za reprezentanco, a očitno ste še vedno njen del. Rok Možič je po eni od odločilnih točk proti Bolgariji najprej stekel do vas?
Takšne stvari ti res veliko pomenijo. To pokaže, da si pustil neko sled in da fantje cenijo vse, kar smo skupaj naredili za slovensko odbojko.
Od generacije, ki je leta 2015 osvojila prvo srebrno kolajno na evropskih prvenstvih, so v ekipi le še Urnaut, Pajenk, Kozamernik in Kovačič. Kako gledate na menjavo generacij?
Mislim, da smo postavili zelo visoke standarde. Na treningih nikoli ni bilo popuščanja. Vsak je od vsakega zahteval maksimum in verjamem, da se ta miselnost prenaša naprej. Nobenemu mlademu igralcu ni nič podarjeno. Vsak mora delati dvojno, da si prisluži mesto v reprezentanci, ki spada danes v sam svetovni vrh. Glede na do zdaj videno je na dobri poti.
Imajo mladi danes lažjo ali težjo pot?
Ni jim lažje. Res je, da imajo zdaj več kakovostnih tekem in treningov, kot smo jih imeli mi, vendar je konkurenca veliko večja. Če v nekem trenutku ne daš svojega maksimuma, hitro izpadeš. Danes se od vseh zahteva največ.
Rekli ste, da je bil četrtkov večer med tremi največjimi trenutki vaše kariere. Katera dva sta še zraven?
Če govorimo o dosežkih, je prva kolajna z evropskega prvenstva leta 2015 zagotovo nekaj posebnega. Potem je tu tekma proti Rusiji štiri leta pozneje v četrtfinalu pred polnimi Stožicami. Ob četrtkovem večeru, ko so dvignili moj dres pod strop dvorane Stožice, so to trenutki, ki jih ne bom nikoli pozabil.
Kako se je vaše življenje spremenilo po koncu igralske kariere?
Po karieri je vse drugače kot prej. Od odbojke sem se kar nekoliko oddaljil. Če izvzamem svojo akademijo, sem po koncu kariere šel igrat le nekajkrat. S prijatelji večkrat odigramo nogomet. Odbojke sem imel v nekem obdobju celo malo preveč in sem jo zato za nekaj časa pustil ob strani.
S čim se danes ukvarjate?
Trenutno sem skrbnik koče na Nanosu. To je popolnoma drugačno življenje, v naravi. Hotel sem poskusiti nekaj novega in zdaj to počnem približno pol leta. Ljudje pridejo gor, se sprostijo in uživajo.