Enajst slovenskih športnikov je nesmrtnih z osvojeno vsaj eno zlato olimpijsko kolajno. Dva med njimi, veslača Iztok Čop in Luka Špik, sta jo leta 2000 v Sydneyju v dvojnem dvojcu osvojila skupaj. Še dva med enajsterico z ekipo, in sicer Rolando Pušnik in Alenka Cuderman z rokometnima reprezentancama Jugoslavije leta 1984 v Los Angelesu. Sedmerico preostalih olimpionikov predstavljajo še telovadec Leon Štukelj s tremi zlatimi kolajnami, ki jih je osvojil v Parizu 1924 in Amsterdamu 1928, telovadec Miroslav Cerar (Tokio 1964 in Ciudad de Mexico 1968) in alpska smučarka Tina Maze (Soči 2014) s po dvema, po eno najžlahtnejše odličje pa so na največji športni prireditvi osvojili še strelec Rajmond Debevec (Sydney 2000), atlet Primož Kozmus (Peking 2008) ter judoistki Urška Žolnir (London 2012) in Tina Trstenjak (Rio de Janeiro 2016). Le en slovenski športnik doslej je ubranil zlato olimpijsko kolajno. Podvig je uspel Miru Cerarju leta 1968 na igrah v Mehiki, kjer se je drugič zapored na svojem paradnem orodju konju z ročaji povzpel na Olimp.
Najlepši vrhunec v Ljubljani
Mira Cerarja je zaznamovala gimnastika. Tako v izjemno uspešnih letih športne poti kot tudi po koncu kariere. Preden se je pri devetih letih pri Telovadnem društvu Ljubljana (zdajšnje Športno društvo Narodni dom) začel resno ukvarjati s telovadbo, je veliko časa preživel pri sorodnikih na Turjaku, saj je bil njegov oče Ivan interniran v taborišče Dachau. Osnovnih gimnastičnih korakov ga je naučil Tomaž Šavnik, do najboljšega telovadca na svetu ga je popeljal Janez Šlibar, mejnike pa je postavljal še z Borisom Gregorko. Cerar je bil izjemno nadarjen telovadec, kar je potrdil pri dvanajstih letih, ko je postal pionirski prvak Ljubljane. Odtlej je šla njegova kariera strmo navzgor. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je najprej osvojil jugoslovanski mladinski primat, kasneje pa še članskega, ki ga v mnogoboju ni izpustil do konca športne poti.
Mednarodno športno pot je začel tlakovati leta 1958, ko je na svetovnem prvenstvu v Moskvi kot najstnik osvojil prvo kolajno na velikih tekmovanjih. Na konju z ročaji je bil tretji. Dve leti kasneje je v Rimu nastopil na olimpijskih igrah, kjer je imel visoka pričakovanja, toda s petim mestom na drogu in osmim v mnogoboju ni spisal zgodovine. Dokazal pa je, da je eden najobetavnejših svetovnih telovadcev. V naslednjem desetletju je dosegel svoje največje uspehe. Od leta 1961 na evropskem prvenstvu v Luksemburgu do leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Ljubljani je na največjih tekmovanjih osvojil kar 23 kolajn, od tega tri na olimpijskih igrah, še pet na svetovnih ter 15 na evropskih prvenstvih. Poleg zlatih olimpijskih kolajn v Tokiu in Ciudadu de Mexicu je najlepši vrhunec doživel leta 1970 v Ljubljani, kjer je pred domačo publiko v dvorani Tivoli osvojil naslov svetovnega prvaka na konju z ročaji.
Ambasador fair playa
Najboljši slovenski telovadec vseh časov je vso svojo športno pot dokazoval, da sta lahko šport in študij zelo dobra prijatelja, ki drug drugega dopolnjujeta. Leta 1958 je na Prvi gimnaziji v Ljubljani maturiral, šest let kasneje, ko je bil na vrhuncu športne poti, pa je na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral. Študiral je tudi na Visoki šoli za telesno kulturo in šport, a študija ni dokončal, kar je bila posledica številnih poškodb, ki jih je bil deležen ob ukvarjanju z enim najbolj garaških športov. Miroslav Cerar je svoje študijsko znanje uspešno nadgradil. Sodniško pripravništvo je opravljal na Okrožnem sodišču v Ljubljani, in sicer med leti 1969 in 1971. Zaključil ga je z uspešno opravljenim pravosodnim izpitom. Leta 1973 je postal odvetnik, ko je odprl tudi lastno odvetniško pisarno na Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Upokojil se je leta 2005.
Po koncu športne poti Miroslav Cerar ni opravljal vidnih funkcij v Gimnastični zvezi Slovenije. Imel je vlogo sive eminence in sprejel bolj ali manj častne funkcije. Vsa leta je bil tudi velik podpornik in prijatelj najuspešnejših telovadcev v samostojni Sloveniji – Aljaža Pegana in Mitje Petkovška. Tudi na drugih področjih nikoli ni sprejemal vidnejših funkcij, čeprav je bil eden od ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije. V prvem mandatu je bil sicer podpredsednik, znotraj OKS pa je sprejel bolj ali manj častno funkcijo predsednika slovenske olimpijske akademije. Če bi bil Miroslav Cerar ambiciozen tudi v športnopolitičnih vodah, bi Slovenija morda imela svojega predstavnika v Mednarodnem olimpijskem komiteju. Vsa leta je bil ambasador fair playa, kjer je tudi na najvišji ravni podeljeval nagrade in poudarjal pomen športne spoštljivosti ter korektnosti do sodnikov in sotekmovalcev. Je član Evropskega gibanja za fair play ter član svetovnega združenja.
Številna najvišja priznanja
Najtrofejnejši slovenski telovadec vsa leta pooseblja športne vrednote in opozarja na njihov pomen. Predstavlja vzor športnega načina življenja, s svojo podobo pa si je ustvaril izjemno spoštovanje tako v domačem kot tujem okolju. Je vselej dostopen in prijeten sogovornik, ki očara z razgledanostjo. Zase pravi, da je zgolj eden od junakov slovenskega športa. Sprejel je mesto vodje slovenske olimpijske delegacije, četudi mu v zadnjih letih zdravje ne služi več tako kot nekoč. Tudi njegovi javni nastopi so vse bolj redki. Za svoje dosežke je prejel številna najvidnejša priznanja. Izpostavimo najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja olimpijski red (L’Ordre Olympique), Bloudkovo nagrado, v nekdanji državi pa je prejel tudi nagrado AVNOJ.
Medtem ko se Miro Cerar pri najodgovornejših funkcijah ni najbolj izpostavljal, sta vidnejši vlogi igrala njegova soproga Zdenka in sin Miroslav mlajši. Življenjska sopotnica, s katero imata tri otroke, še hčerki Alenko in Vesno, je bila nekdaj članica jugoslovanske reprezentance v gimnastiki. Bila je vrhovna državna tožilka in pravosodna ministrica. Aktivno se je ukvarjala s politiko in je bila do leta 2011 članica politične stranke LDS. Umrla je pred osmimi leti. Sin Miro pa je bil ustanovitelj stranke SMC in predsednik 12. slovenske vlade.
