»Sošolec in mladostni prijatelj Igor Bergant mi je nekega dne na fakulteti predlagal, da se jim pridružim na RTV, in mislim, da je bilo v sezoni 1992/93, ko sem komentiral nekaj tekem ženskega svetovnega pokala z Matejo Svet. V svojem prvem studijskem nastopu pa sem se v 3. Dnevniku v nemščini pogovarjal z Ingemarjem Stenmarkom. Vendar takrat še nisem bil izdelan komentator, bil sem začetnik. Glas je bil precej umirjen, podobno kot so to počeli moji predhodniki pri formuli 1, ki so mnoge zazibali v prijeten sen po kosilu, ko so bili start in prvi krogi dirke mimo. Pred nekaj leti sem ponovno komentiral smučanje in mislim, da je bila moja glavna težava, da nisem hotel biti navijač Tine Maze. To je mnoge motilo. Želel sem nepristransko opisovati dogodke na stezi in iz ozadja. Velikokrat so bili drugačni, kot si jih želi slišati navijač. Švicarski komentatorji, na primer, nikoli ne govorijo v prvi osebi množine, denimo 'mi smo zmagali'. Kolegi so se čudili, kako da pred žensko smukaško tekmo nisem vznemirjen. Zakaj bi bil? Osredotočam se na svoj prenos in oddajo. Katera bo Tina Maze, me kot novinarja ne vznemirja. Sicer sem vesel, če zmaga Slovenka, vendar mora to ostati v mejah profesionalne distance. Podobno je bilo tudi pri formuli 1, ko so me nasprotniki Schumacherja imeli za njegovega navijača in navijači za nasprotnika.«
Kako je s Schumacherjem?»Vem samo to, kar vedo vsi drugi. Mislim, da ni dobro. Če bi bilo, bi izvedeli. Dobrih novic se nihče ne brani. Mislim, da leži in čakajo na čudež. To je tragična, grozna zgodba.«
S Schumijem na ti
Bila sta si blizu …»Sva vrstnika, začela sva sočasno. Skoraj 25 let sem bil praktično na vsaki dirki. Vsak drugi teden po štiri dni. S temi fanti si praktično vso kariero in seveda se z njimi spoznaš. Opazil je, da sem ves čas zraven, poleg tega znam še nemško. Sodil sem v krog novinarjev, ki so spremljali njegovo kariero od blizu. Novinarsko sem začel formulo 1 spremljati na Radiu Slovenija, potem smo to preselili na RGL. Nekega dne me je poklical Branko Čakarmiš, da bi radi imeli formulo na Popu in ali lahko kako pomagam. Takrat sem že hodil na dirke in za prenose sem moral dobiti pravice od Bernieja Ecclestona. Te je dal za radio sprva brezplačno. In potem sem šel k njemu, da smo se dogovorili za televizijske prenose, ki pa seveda niso bili brezplačni.«
Koliko denarja moraš imeti, da s svojim moštvom nastopaš v formuli 1? Sprašujem za prijatelja.»Prosim?«
Šala …»Klub desetih do dvanajstih moštev je precej zaprt. Za eno sezono potrebuješ 150 milijonov evrov. Če hočeš biti med najboljšimi, pa več kot 500 milijonov. Mislim, da se bo v bližnji prihodnosti na tej ravni moralo nekaj spremeniti. V smeri, da boš lahko zmagal tudi z manj kot 100 milijoni.«
Ste se že peljali z dirkalnikom formule 1?»Ja, enkrat, vendar ni omembe vredno. Vozil sem počasi, ne vem, ali sem prišel do 180 kilometrov na uro. Hitreje je šlo z dvosedom, ko me je peljal testni voznik McLarena. Šla sva 280, čeprav je bil dež. In na ovinku naju je zavrtelo. Ko sva ustavila zaradi dotakanja govoriva, me je vprašal, ali greva še en krog. Rekel sem, da bo kar dovolj.«
Dirkanje nekaj centimetrov od zidu
Kakšen mora biti dirkač glede konstitucije, telesne pripravljenosti, psihe?»Seveda mora biti stabilen in imeti sposobnost velike, dolgotrajne koncentracije v težkih razmerah. Pri 250 kilometrih na uro vozijo nekaj centimetrov od zidu, koncentracija ne sme popustiti. Dobro je, da je čim manjši in lažji. Z leti postajajo tudi vse mlajši. Vozniki nimajo hude mišične mase, kljub temu da je vožnja telesno zelo naporna. V kokpitu je tudi 60 stopinj in več. Med dirko izgubijo 1,5 do dva kilograma tekočine in zato med vožnjo veliko pijejo. Razvite morajo imeti vratne mišice in ramenski obroč zaradi nasprotnih sil, ki delujejo na ovinkih in pri zaviranju. Vedeti morate, da z zaviranjem spustijo hitrost s 340 na 80 kilometrov na uro na manj kot sto metrih.«
Kaj so naredili zadnje čase, da bi bile dirke zanimivejše?»Nič kaj dosti. Mercedes stalno zmaguje in ogromno je pravil in omejitev.«
Koliko gledalcev je prisotnih na dirkah?»Od 50.000 do 150.000. Največ jih je v Melbournu, Montrealu, Silverstonu in če je Ferrari dober, tudi v Monzi.«
Katere so glavne težave organizatorjev dirk?»Predvsem model financiranja dirke. Dirkališča imajo zelo velike finančne obveznosti do lastnika formule 1, ki zdaj ni več Bernie Ecclestone, ampak ameriško podjetje Liberty Media. Lastnik nato del denarja posreduje moštvom. Na zahodu je težko dobiti javni denar za organizacijo dirke, drugače je v diktatorskih režimih. Če se tam vladar za to odloči, tudi plača. Klasična dirkališča na zahodu komaj shajajo.«
Pri koliko kilometrih na uro lahko ob trku dirkač še preživi?»To je odvisno od posamezne situacije. Avto ima karbonsko ohišje in prenese ogromno udarcev, močnih trkov, vendar je glava voznika na prostem, nevarni so odpadajoči deli. Ayrton Senna se je ubil, ker mu je obesa prednjega kolesa prebila čelado. Samo zaradi trčenja z zidom mu ne bi bilo nič. Stopil bi iz vozila. Sama hitrost pri nesrečah ni odločilna. Preživijo nesreče tudi pri 250 kilometrih na uro.«
Kako je bilo s tem v preteklosti?»Veliko je bilo mrtvih. Ko se je vse skupaj leta 1906 v Franciji začelo, je bilo nekaj mrtvih na dirko. Če štejemo tudi mehanike in gledalce. Potem smo nadaljevali z nekaj mrtvimi na sezono. Zdaj smo pri nekaj mrtvih na desetletje.«
Na Brionih o usodi Slovenije
Če se vrnemo na vaše začetno novinarsko obdobje, v času slovenske osamosvojitvene vojne ste poročali za švicarski radio.»Do tega je prišlo naključno. Prijateljev najemodajalec lokala je bil švicarski Slovenec. Tistega jutra, ko so šli pri nas tanki na ulice, so ga poklicali iz Švice, ali pozna kakšnega lokalnega novinarja, ki bi delal za Radio Z iz Züricha. Rekel sem, da lahko poskusim, in dve uri za tem, ko sem poslal prvo poročilo, so želeli že novega. In tako se je zgodilo, da sem se znašel tudi na Brionih, kjer je bila za Slovenijo sprejeta ena ključnih odločitev. Naša delegacija se je pogajala o načinu sprejetja ponujenega trimesečnega moratorija. Od novinarjev smo bili tam le Darijan Košir, novinar Dnevnika, ki je takrat poročal za Delo, Blanka Doberšek z RTV Slovenija, Mjuša Sever, ki je poročala za CNN, in jaz. Naša delegacija ni bila enotna glede sprejetja moratorija, ki ga je ponujala Evropska skupnost. Peterle in Bučar sta bila bolj proti, Kučan in Drnovšek sta bila za, vmes pa je bil v vlogi mediatorja Dimitrij Rupel. Še danes jih vidim, kako so prav tako tudi sedeli na vrtu hotela. Kot predstavnik JLA je bil tam še en znan Slovenec, Stane Brovet, ki ga je hodil Darijan Košir spraševat, kaj je novega. Dogovori so se zavlekli pozno v noč in okoli enih so se odprla vrata, ven je stopil Hans van den Broek, na silo je vlekel suknjič nase, ki ga je držal v ozadju tedanji predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković, in povedal, da je Slovenija privolila v moratorij. Kot danes kaže, se je za umik jugoslovanske vojske Kučan že prej dogovoril z Miloševićem, saj Slovenija ni bila ključnega pomena za Srbe. Po vojni so me Švicarji še nagovarjali, da bi zanje delal na Hrvaškem, a sem se raje posvetil delu v športni redakciji.«
Švica vas je kljub temu pritegnila. Zdaj živite tam.»Tam sem se celo okopal še pred svojim rojstvom. Oče je ves čas mojega življenja delal v tujini. V Zürichu je imel zelo dobrega prijatelja in ko so šli starši nekega dne na obisk, je moji visoko noseči mami ob Züriškem jezeru spodrsnilo in oba sva se znašla v vodi. Ko je moj oče zadnja leta življenja pristal v domu starejših, mama je žal tudi že pokojna, sem se preselil v njegovo bližino in zaživel na obrobju Züricha. Tudi prej sem poslovno že večkrat obiskal te kraje. Zdaj sem tam s partnerico, Slovenko, in triletnim sinom. Zaradi obveznosti prihajam v Slovenijo povprečno enkrat na mesec ali dva.«
S čim se ukvarjate?»Večinoma izdajam revije za podjetja. Kot je denimo Volkswagen revija ali pa Akrapovič lifestyle magazine. Slednjo delamo v nemščini in angleščini za globalni trg. Z neko dejavnostjo se lahko ukvarjaš na različnih koncih sveta, vseeno pa so pomembna tudi srečanje z ljudmi, s katerimi sodeluješ. V Švici mi je lepo, navdušen sem nad njihovo demokracijo, nad visokimi stroški pa nekoliko manj.«
