Pobarvani lasje, številni uhani, piercingi in tetovaže. Vargasova ni športnica, ki bi jo človek zlahka spregledal. Še manj jo je mogoče spregledati na odbojkarskem igrišču. Tam 194 centimetrov visoka Kubanka v turškem dresu s svojo eksplozivnostjo, močjo in izjemnim občutkom za napad pogosto deluje skoraj neustavljivo. Toda ob vsem tem je pri njej nekaj nenavadnega: ko je žoga v igri, je Vargasova pogosto presenetljivo mirna. Brez nepotrebnega razkazovanja čustev, brez dolgih proslavljanj. Kot da je 30 točk nekaj povsem običajnega.
Toda 26-letnica ni samo stroj za nabiranje točk in ena najdominantnejših odbojkaric na svetu. Za turškim dresom se skriva precej bolj nenavadna življenjska zgodba. Zgodba o deklici iz Cienfuegosa, ki je zelo zgodaj zapustila Kubo, se znašla v sporu z domačim odbojkarskim sistemom in nato v Turčiji našla okolje, v katerem je lahko postala ena najboljših odbojkaric na svetu.
Čudežni otrok
Odbojka je bila del njenega življenja že od otroštva. Začela jo je igrati pri šestih letih, pri osmih se je pridružila šolski ekipi, pri dvanajstih pa začela trenirati v Cienfuegosu. Kot otrok je sicer igrala tudi nogomet, baseball in košarko, toda ko je postalo jasno, da ima v odbojki priložnost postati profesionalka, je bila odločitev lahka. Že pri trinajstih je debitirala za kubansko člansko reprezentanco, leto pozneje pa igrala na svetovnem prvenstvu v Italiji. Kuba je v njej videla enega svojih največjih odbojkarskih talentov.
Pri 15 letih je odšla v Evropo. Kubanska zveza ji je omogočila igranje za češki Agel Prostejov, kjer je prvič okusila profesionalno odbojko zunaj domovine. Leta 2016 je sledil prelom, ko si je poškodovala ramo in prestala operacijo. Po vrnitvi na Kubo njeni starši niso bili zadovoljni z načinom rehabilitacije, zato so jo odpeljali iz nacionalne odbojkarske šole v Cienfuegosu. Spor je prerasel v konflikt s kubansko zvezo, zaradi domnevne nediscipline je bila kaznovana in nato suspendirana za štiri leta, tako da ni smela nastopati na mednarodnih tekmovanjih.
Toda Vargasova ni hotela čakati. Leta 2018 je podpisala za Volero Zürich, nato pa prišla v Turčijo. Pot iz domovine, ki jo je vzgojila, se je nadaljevala v državi, ki je nekaj let pozneje postala njen novi športni dom.
Nova domovina
V Fenerbahčeju je Vargasova dobila pogoje, v katerih je lahko razvila ves svoj potencial. Od leta 2021 je del sezone igrala tudi na Kitajskem za Tianjin, nato pa se vračala v Carigrad. Takšen ritem je ponovila tri sezone, preden je dokončno utrdila svoj status ene največjih zvezd svetovne odbojke.
Aprila 2021 je dobila turško državljanstvo. »Zelo sem srečna, da sem postala turška državljanka,« je takrat dejala Melissa Vargas in dodala, da bo za Turčijo naredila vse, kar bo lahko. Leta 2023 je prvič oblekla turški reprezentančni dres. Boljšega začetka skoraj ni mogla imeti. Turčija je tistega leta prvič osvojila ligo narodov, Vargasova je bila MVP, nato pa je bila najboljša igralka tudi ob evropskem naslovu, h kateremu je v finalu proti Srbiji prispevala kar 41 točk.
Leta 2024 je na olimpijskih igrah v Parizu proti Kitajski dosegla 42 točk, leto pozneje pa je bila kljub turškemu srebru na svetovnem prvenstvu izbrana za najboljšo korektorico turnirja. Zdaj ima še drugi naslov lige narodov in drugo priznanje MVP. Iz kubanskega čudežnega otroka je postala obraz turške odbojke.
Ob vsem tem se skoraj samo od sebe zastavlja vprašanje: je Melissa Vargas še Kubanka? Je Turkinja? Na papirju je odgovor preprost: ima obe državljanstvi, toda pripadnosti ni mogoče zapisati v osebno izkaznico. »Od trenutka, ko sem prišla v Turčijo, sem se počutila ljubljeno in spoštovano,« je povedala. Prav ta stavek morda pove več kot vsi podatki o njenem državljanstvu. Turčija zanjo ni več samo država, za katero igra. Je država, v kateri se je lahko razvila, tekmovala in postala ena najboljših na svetu. Toda to ne pomeni, da je Kubo izbrisala. Še vedno spremlja kubanski televizijski program Vivir del cuento in o svojih začetkih govori s toplino.
Dva čevlja na desni rami
Zasebno je Vargasova precej bolj umirjena kot na igrišču. Rada posluša glasbo, kuha, uživa v turški hrani in preživlja čas s prijatelji, rada pa ima tudi trenutke, ko je lahko sama. Njen glasbeni izbor je precej raznolik – med njenimi najljubšimi so pesmi Manuela Medrana, Darella in Secha, Adele ter Sama Smitha. Posebno mesto imata v njenem življenju tudi psa Suleyman in Amor. Prvega je imela že prej, drugega pa mu je pripeljala za družbo. Danes sta, kot pravi sama, »moje življenje«.
Med njenimi tetovažami je tudi takšna, ki ima povezavo z njeno življenjsko potjo. Na desni rami ima tetovirana dva čevlja, ki predstavljata dve obdobji njenega življenja – čas pred odbojkarsko kariero in življenje profesionalne športnice. Toda Vargasova se ne ozira veliko v preteklost. Tudi sebe ne opisuje kot nekoga, ki bi ga vodil pritisk. »Trdo delam in sem predana, motivirana ter želim dati vse od sebe,« pravi. Njena filozofija je precej preprosta: želi zmagovati in vedno igrati najbolje, ne glede na nasprotnika.