Jugoslavija je imela veliko dobrih boksarjev. Tudi olimpijskih prvakov, kot Slobodana Kačarja in Antuna Josipoviča, vendar pa za dva največja jugoslovanska boksarja veljata Mate Parlov in Marijan Beneš. Morda res tudi zato, ker sta bila izpričana ljubitelja poezije, kar je v boksu vendarle redkost in posebnost. Prvi je znal na pamet pesmi malodane vseh vidnejših poetov. Drugi je pesmi pisal. In igral flavto ter klavir. Če se je boks skozi koga manifestiral kot plemenita veščina, se je skozi oba velika jugošampiona. Ki pa sta si bila povsem različna.
Antun Josipović, olimpijski prvak iz Los Angelesa 1984 (potem ko je bil Evander Holyfield diskvalificiran) in prav tako kot Beneš Hrvat iz Banjaluke, pravi: »Če je bil Parlov racionalist, ki ni delal napačnih in odvečnih potez ter ki je vedno čakal na 'zicer' priložnost, je bil Marijan Beneš izrazit hazarder. Naš Rocky, še preden je bil posnet film s Stallonom.« Največji hazarder ringa, je o njem dejal Dragan Nikitović.
Najprej bolezen, potem poškodba
Beneš se je rodil 11. junija 1951 v Beogradu v učiteljski družini. Oče je bil učitelj glasbe, zaradi česar je bil tudi sam vešč inštrumentov. Najstniške dni je preživljal v Tuzli, kjer je tudi začel boksati in kot mladinec opozarjati nase s svojo izjemno eksplozivnostjo. Ter srčnostjo. V prvi borbi pri desetih letih, ko je še boksal, ne da bi za to vedeli starši, je premagal 18-letnika! Imel je živalski refleks in naravno moč. Pri 17 letih ga je v svoje vrste zvabil boksarski klub Slavija iz Banjaluke. Kot amater je postal prvak Balkana in Evrope ter bil enkrat razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije. Nikdar ni osvojil olimpijske kolajne, prav tako ni postal svetovni amaterski prvak. Tudi profesionalni svetovni prvak mu ni uspelo postati. V prvem poskusu so ga oškodovali sodniki, v drugem pa je nasprotnika premagal, vendar pa mu naslov ni bil priznan, ker naj bi bilo obvezno denarno plačilo za borbo vplačano prepozno. A kljub temu si je Beneš med ljubitelji boksa priboril tako edinstveno pozicijo, da je za marsikoga celo večji od Parlova.
Številke in podatki ne povedo vsega. Za njimi se v Beneševem primeru skriva življenjska zgodba, ki po kljubovalnosti, srčnosti, moškosti, trmi, načelnosti in plemenitosti presega po pravilu povsem obratno prakso okolja, v katerem je živel. Zgodba, ki Beneša na neki način postavlja na piedestal balkanskega svetnika.
Amaterska kariera v Jugoslaviji se je zanj končala, ko je zbolel za zlatenico. Od njega so dvignili roke. A je zasoliral. Sestro, ki je živela v Nemčiji, je poprosil, da mu priskrbi menedžerja. Pod svoje okrilje ga je vzel Willi Zeller, tiste čase močan nemški boksarski menedžer. »Banjaluka je lepotica in kurba. Zapelje te, da se zaljubiš v njo, potem pa ti da nogo, a moški se praviloma prav k takšni vrača in o njej sanjari,« je dejal po koncu kariere. Kajti: ko je marca 1979, po 15 profesionalnih borbah, v katerih je izgubil samo eno, prišel v pozicijo, da se bori za naslov evropskega prvaka, se je odločil, da bo borba v Banjaluki. Iz katere je že enkrat odšel. Francoskega nasprotnika Cohena je v četrti rundi razbil s takšno silo kot nemara noben jugoslovanski boksar nikogar ne prej ne kasneje.
Bil je resnična boksarska atrakcija svetovnih razsežnosti. Ko je leta 1980 v Parizu knockoutiral Georgesa Warusfela, sta bila v občinstvu Jean Paul Belmondo in Alain Delon. Slednji je Beneša dan prej obiskal v hotelu in mu ponudil, da bi bil njegov menedžer. Beneš ga je zavrnil. Besedo je dal že Zelllerju. Obenem je že imel težave z očesom. Leto prej je v Zenici boksal z bistveno višjim – in sumi se, da tudi težjim – Sandyjem Torresom, ki ga je s palcem rokavice udaril v levo oko. Odstopila mu je roženica. Zdravniki so mu svetovali, da neha, a jih ni poslušal. Dobro leto po Zenici mu je Torres v povratnem dvoboju v Splitu ponovno in še bolj poškodoval oko. Sledile so tri operacije, vmes pa je boksal. Leta 1983 se mu je poškodba obnovila do te mere, da so morali levo oko operativno odstraniti. Cena za to, da je boksal napol slep, je bila med drugim tudi poškodba glasilk, zaradi česar na stara leta niti ni mogel več govoriti, sicer pa je v življenju eno ali drugo roko polomil približno 30-krat, dvakrat tudi komolec.
Ljubim ljudi, odpuščam
Po letu 1983 se je na neki način vendarle upokojil. Kot amater je boksal 299 borb (272 zmag, 16 porazov, 11 neodločenih), kot profesionalec pa 39 borb, v katerih je 32-krat zmagal (21 jih je dobil z knockoutom), izgubil je šestkrat, enkrat pa je boksal neodločeno. Z boksom je do tedaj zaslužil približno šest milijonov tedanjih nemških mark, vendar je veliko denarja razdelil med živelj. Vseeno je bil dobro situiran. V Banjaluki je imel dve hiši in gostinski obrat »Ring«, ki pa ga je na koncu sam razbil. In zaprl. »Presedlo mi ga je imeti. Prihajali so ljudje iz vse Jugoslavije, da bi se stepli z menoj. Spomnim se dneva, ko sem se stepel 15-krat,« je pripovedoval.
Potem je prišla vojna. Banjaluka je postala prestolnica Republike Srbske, Beneš, po očetu Hrvat, je postal tarča svojati. Ne glede na vse zasluge in ugled. Tudi ne glede na svoje izrazito jugoslovansko prepričanje: »V Srbiji sem bil ustaš, na Hrvaškem četnik, vendar jaz sem partizan, mamu vam j....!« Bil je moteč. »Kdo je zdaj močnejši šampion?« mu je ob neki priložnosti rekel zavoženec, medtem ko mu je v sence meril s pištolo. Menda je tudi prisilno kopal rove. Ubili so mu brata in razpadla mu je družina. Pod prisilo je hiši v Banjaluki zamenjal za dve bistveno slabši in manj vredni v Medulinu ter odšel na Hrvaško. Kjer je leta 1995 v Slavonski Požegi odboksal zadnjo borbo proti anonimnemu Američanu. In jo dobil.
Pa vendar se je v Banjaluko, kjer je potem po dolgotrajni Alzheimerjevi bolezni tudi umrl, spet vrnil, takoj ko je bilo mogoče. »Ljubim ljudi. Odpuščam,« je dejal knockouter mehkega srca.
