»Nastala je neprijetna situacija,« je tedaj na Valu 202 pojasnjeval pobudnik ljubljanskega maratona in predsednik organizacijskega odbora Andrej Razdrih. »Policijski avto in avto s televizijsko kamero sta zavila v napačno ulico. Prvi trije tekači so tekli za njimi in zavili narobe. Ocenjujemo, da so pretekli 500 ali 600 metrov preveč. Imeli bi zelo dober rekord. Zelo nam je žal, zdaj z njihovimi menedžerji rešujemo težavo,« je razložil.
Omenjena neprijetna situacija se je zgodila na lanskoletnem Ljubljanskem maratonu. Organizatorji so jo rešili tako, da so tretjeuvrščenemu kenijskemu tekaču Leviju Omarju Matebu podelili najvišjo, 28.000 evrov težko nagrado. Ker bi, glede na merjen čas, verjetno postavil rekord proge, če ne bi skrenil. Uradno je ciljno črto prvi prečkal Kenijec Laban Mutai in prejel 21.000 evrov, Philip Sang Kimutai, tudi Kenijec, pa 13.000 evrov. Na četrto mesto uvrščeni kenijski tekmovalec je prejel 17.000, peti 13.000 in šesti 6000 evrov, oba prav tako Kenijca. »Zaradi ohranitve ugleda,« so pojasnili organizatorji.
Profesionalci so visok, a nujen strošek
Proračun letošnjega Ljubljanskega maratona, ki se je začel včeraj in se z velikim maratonskim finalom – na katerem bodo kakopak spet slavili Kenijci – končuje jutri, je težek 1,44 milijona evrov.
Približno 45 odstotkov, slabih 600.000 evrov, prispevajo rekreativni tekači, ki plačajo vsak po 35 oziroma 40 evrov startnine. Sponzorji prispevajo slabo tretjino sredstev, soorganizator, Mestna občina Ljubljana, pa 200.000 evrov, to je slabih 16 odstotkov sredstev. Občina pravzaprav s tem plača nabavo materialov. Priprave elaborata za zaporo cest in dovoljenj ter postavitve in pobiranja zapor medtem sploh ne zaračunajo – ti stroški znašajo približno 30.000 evrov. Tudi brezplačnih avtobusov ter čiščenja javnih površin po prireditvi občina finančno ne vrednoti, to je pač njen prispevek.
Preostanek, slabih osem odstotkov sredstev, organizatorji pridobijo na razpisih Fundacije za šport in tržnih aktivnosti, razlaga direktor društva Timing Ljubljana Gojko Zalokar, ki zadnjih 22 let poveljuje organizaciji te množične prireditve.
Vseh stroškov bo letos za slabih 1,27 milijona evrov (lani, za primerjavo, jih je bilo dober milijon evrov). Med najvišje stroške – poleg stroškov tehnične izvedbe prireditve – spadajo stroški, ki jih ima organizator z vrhunskimi tekači. Letos bodo ti profesionalci, ki bodo tekli po ljubljanskih ulicah, Timing Ljubljana stali 213.400 evrov.
»Moraš jih imeti, zaradi prestiža, renomeja, tudi zaradi sponzorjev,« pojasnjuje Zalokar logiko vabljenja vrhunskih tekačev, ki praviloma zmagujejo na tovrstnih maratonih in tudi poberejo denarne nagrade.
Ljubljanski proračun kot londonski nagradni sklad
»Vse leto se dogovarjamo in sestankujemo z njihovimi menedžerji in določimo strategijo, katere tekače bomo poskušali pridobiti za udeležbo na maratonu,« pojasnjuje direktor Timing Ljubljana. Letos so jih na Ljubljanski maraton povabili trideset. »Iščemo tiste, ki niso zelo izpostavljeni in niso v najvišjem rangu, torej še niso zelo uveljavljeni,« pove.
Organizator plača med 1000 in 5000 evrov za startnine za posameznega tekača, odvisno od tega, v kateri rang se tekač uvršča. Povedano drugače: ne glede na uvrstitev profesionalci prejmejo relativno simbolično nagrado v obliki startnine. »Ti tekači vsako leto odtečejo povprečno dva maratona na polno. Zato imajo take cene. Tisti v najvišjem rangu pa še mnogo višje. Od tega morajo preživeti celo leto,« razlaga Zalokar. Za prej omenjene menedžerje organizator ne plača nič, saj imajo ti individualne pogodbe s tekači. Sicer pa njihove provizije znašajo med 2 in 15 odstotki od nagrad, ki jih prejme tekač.
Višina startnine profesionalnih tekačev na Ljubljanskem maratonu je še nekajkrat višja od nagrad, ki jih za najboljše uvrstitve po pretečeni trasi prejmejo slovenski tekači: nagrade zanje so visoke med 1500 in 800 evri. Slednji na maratone načeloma niso vabljeni, običajno morajo poravnati tudi svojo startnino (ali pa jo zanje plača njihov osebni sponzor), za glavne nagrade pa se ne morejo potegovati, saj niti približno niso konkurenčni afriškim tekačem. Hkrati pa – če se poigramo s številkami – tisoč rekreativnih tekačev s svojimi startninami pokrije zgolj nagrado za prvouvrščena profesionalna tekača in tekačico. Če kateri od njiju ne poruši tudi rekorda proge. Za rekord je namreč obljubljena dodatna nagrada. Zalokar je že napovedal, da bo rekord letos znova padel.
Organizatorji vabljenim tekačem plačajo tudi letalske vozovnice, transferje in tridnevno bivanje v M hotelu. Po pretečenem maratonu pa jim podelijo že omenjene nagrade. Nagradni sklad je težek okrog 150.000 evrov, nagrade pa so vezane tudi na dosežen rezultat, ne zgolj na samo uvrstitev, opozarja Zalokar.
Nagradni sklad Ljubljanskega maratona je v primerjavi z drugimi maratoni sicer zelo skromen, toda še vedno dovolj visok, da je zanimiv za (vsakič) boljše tekače. Za primerjavo se ozrimo v soseščino: organizatorji pravkar zaključenega Zagrebškega maratona so najboljšima tekačema podelili 5000 kun oziroma 665 evrov nagrade, celoten nagradni sklad pa je bil visok 34.000 kun, torej slabih 4500 evrov.
»Po drugi strani pa Ljubljanski maraton po nagradah ni primerljiv z, denimo, Berlinskim ali Londonskim maratonom. Naš celoten proračun je visok toliko kot njihov nagradni sklad. Samo za startnine denimo na Berlinskem maratonu namenijo med 50.000 in 100.000 evri,« primerja Zalokar. Najboljši tekači, tako imenovani tekači zlate lige, na svetovno znanih maratonih prejmejo tudi do nekaj 10.000 evrov startnin. Logika je preprosta: višje kot je uvrščen maratonec, več mu organizatorji plačajo, da se sploh pojavi na teku.
Tako sta zmagovalec in zmagovalka Londonskega maratona domov odnesla vsak po 46.792 evrov (55.000 dolarjev), drugouvrščeni in drugouvrščena 25.522 evrov (30.000 dolarjev), 19.138 evrov (22.500 dolarjev) je znašala nagrada za tretje mesto in 12.760 evrov za četrto (15.000 dolarjev). Dodatnih – domala neverjetnih – 85.000 evrov (100.000 dolarjev) je organizator obljubil tekaču, ki bi maraton pretekel prej kot v 2:05 ure, ter tekačici, ki bi maraton pretekla prej kot v 2:18 ure. Najhitrejši moški je ta čas zgrešil za 48 sekund, tekačica se je veselila nagrade. Tistemu, ki bi postavil nov rekord in Londonski maraton pretekel prej kot v 2:03 ure (moški) ali 2:17 ure (ženske), pa je organizator obljubil še 21.273 evrov (25.000 dolarjev) dodatne nagrade. Ta znesek letos ni bil podeljen. Kenijska tekačica Mary Keitany ga je zgrešila za – pičlo sekundo.
Pretekel tri kontinente in dobil – plaketo
»Kenijci, še zlasti najboljši, se udeležijo tistih maratonov, kjer so nagrade višje. Imajo svoje kampe, kjer trenira po dvajset, trideset tekačev skupaj. Dogovorijo se, na katere maratone po Evropi bodo šli, na vsakega pridejo po trije, štirje, poberejo denar, potem pa si te nagrade razdelijo med sabo. Gre za borbo za preživetje,« razlaga tudi eden najbolj uveljavljenih slovenskih tekačev, danes upokojen ultramaratonec Dušan Mravlje. Minulih 35 let je bil bržkone najbolj aktiven slovenski tekač, s šestdesetimi leti pa se je tekaško upokojil. »Pravim sicer, da sem se pred štirimi leti upokojil, čeprav vsak dan pretečem, tako, zase, najmanj 15 kilometrov,« se nasmehne. Tekmovanj se je udeleževal od leta 1980 naprej in v življenju pretekel več kot 300.000 kilometrov, tri kontinente – Ameriko, Evropo in Avstralijo – in več kot sto ultramaratonov.
»Startnine za vse te tekme so bile kakšnih pet, šest tisoč dolarjev, na koncu pa sem dobil plaketo,« se spomni. Za zmago na avstralskem ultramaratonu Sydney–Melbourne je prejel 20.000 dolarjev nagrade, sicer pa omembe vrednih nagrad kljub več zmagam ni dobil. »V mojih časih smo tekli za gušt,« poudarja. »Mislim, da so z vsemi temi nagradami organizatorji tekače razvadili, zato marsikdo izbira tekme glede na to, kaj bo na koncu dobil,« razmišlja Mravlje.
Edini višji strošek od vrhunskih tekačev za organizatorja pomenijo materiali, ki jih v promocijski torbi oziroma nahrbtniku prejmejo udeleženci (večinoma sicer vsebino zagotovijo sponzorji). Dobrih 30.000 nahrbtnikov z majčkami, napitki in prigrizki stane 325.000 evrov, zgolj za majčke Timing Ljubljana plača 170.000 evrov, navaja Zalokar.
»Ogromno tekačev, ki tečejo – ne samo na slovenskih maratonih, ampak tudi na katerih drugih – najprej preveri, kakšna je startnina in kaj za ta denar dobijo v vreči. Marsikdo potem plača startnino, dvigne promocijsko vrečo s sponzorskimi artikli in sploh ne gre teč. Taka je mentaliteta slovenskih tekačev,« pripomni Mravlje.
To je tudi dokaz, da je startnina Ljubljanskega maratona (35 oziroma 40 evrov ob pozni prijavi) zmerna, saj so te v tujini mnogo višje.
Ljubljana med Zagrebom in Beogradom
»Startnine na Ljubljanskem maratonu so pravzaprav za pol nižje od naslednjega evropskega maratona, ker je Ljubljanski maraton namenjen predvsem našim ljudem. In predvsem mlajšim,« izpostavlja Zalokar. Ob tem je zanimivo, da je Ljubljanski maraton eden redkih, ki v startninah ne dela razlik med Slovenci in tujci.
Primerjava pa razkrije, da je Ljubljanski maraton po višini startnin primerljiv z regijo; organizatorji beograjskega maratona računajo tujcem prav toliko kot Timing Ljubljana, domačinom pol manj. Zagrebški maraton je tudi za tujce cenejši, startnina znaša 33 evrov, za domačine pol manj.
»Naš cilj je šport, ne marketing. Iz tega ne delamo biznisa,« pravi Zalokar. Organizacija maratona tako ostaja nepridobitna dejavnost. Kakšno leto končajo v rdečih številkah, lani pa so denimo kljub dodatno izplačani nagradi zaključili s 37.000 evri dobička, ki so ga namenili razvoju in novi tehnološki opremi.
Startnina na enem najbolj znanih – in največjih – svetovnih maratonov, Čikaškem maratonu, znaša 158 evrov (185 dolarjev) za domačine in 180 evrov (210 dolarjev) za tujce. Povpraševanje vsako leto za kakšnih 200 odstotkov presega število mest. »Čikaški maraton je tako leta 2014 prvič uvedel sistem loterije. Takrat se je prijavilo 70.000 tekačev, izžrebanih 40.000 pa je prejelo startno številko,« so sporočili organizatorji.
Na slovenski ravni so Ljubljanskemu maratonu primerljive startnine določili tudi organizatorji Malega kraškega maratona, ki je bil letos konec marca. Ob zgodnji prijavi je startnina znašala 26 evrov, kasneje pa 35 oziroma 45 evrov. Proračun organizatorjev, Zavoda za šport, turizem in prosti čas Sežana, je bil visok 72.884 evrov – torej za polovico nižji od, denimo, ljubljanskega nagradnega sklada – od startnin pa organizatorji pridobijo dobro polovico sredstev, 47.956 evrov (letos je teklo 2317 tekačev, lani denimo 1780). Občina Sežana prispeva 10.000 evrov oziroma 13 odstotkov sredstev in s tem plača stroške zapore cest, sponzorji pa 4.270 evrov, slabih šest odstotkov. Letos so organizatorji prireditev zaključili s slabimi 1756 evri dobička. Toda enega najvišjih stroškov, to je strošek vrhunskih tekačev in njihovih nagrad, nimajo.
»Smo rekreativna prireditev in ne izplačujemo nagrad ter ne vabimo tekačev. Podelimo le kolajne prvim trem,« je usmeritev organizatorjev povzela Barbara Jerič iz organizatorske ekipe. Najvišji strošek so materiali, 27.516 evrov, ter organizacija prireditve, in sicer 22.128 evrov. Mali kraški maraton je bil letos že sedemnajstič zapored, le enkrat, to je bilo leta 2013, so stroški organizacije presegli 100.000 evrov (znašali so 104.137 evrov).
Vaški maratoni s 1000 evri nagrade za zmagovalca
Eno najnižjih startnin rekreativni tekači že tri desetletja plačujejo na najstarejšem slovenskem maratonu, Maratonu treh src, ki je v sredini maja v Radencih. Ta znaša 28 oziroma 38 evrov ob pozni prijavi (na dan prireditve pa 60 evrov), torej sedem oziroma dva evra manj kot startnina na Ljubljanskem maratonu.
Organizacija Maratona treh src je glavna prireditev Športnega društva Radenci, poleg tega pa društvo organizira še bistveno manj množičen kolesarski maraton. Celoten proračun društva je lani znašal 230.000 evrov, več kot dve tretjini zneska (po naših izračunih) znašajo prihodki Maratona treh src. Od tega skoraj polovico pridobijo od startnin – letos je teklo 4126 tekačev – nekoliko več kot polovico pa od sponzorjev. Občina Radenci prispeva nekaj manj kot tri odstotke, je povedal Marko Pintarič, generalni sekretar Maratona treh src.
Vsako leto v Radencih teče kakšnih deset profesionalnih tekačev. Toda tečejo zastonj. »Startnino, v smislu brezplačne prijave, prejmejo vsi vabljeni tekači, nihče pa ne prejme honorarja, da nastopi na Maratonu treh src,« razlaga Pintarič. Poleg brezplačne startnine udeležencem, če ti dosežejo ciljni čas, povrnejo tudi potne stroške – kar velja tako za vabljene kot tudi za vse preostale tekače. V primerjavi z Ljubljanskim maratonom pa so nagrade bistveno nižje. Najboljši tekač in tekačica prejmeta 1000 evrov, drugouvrščena 750 evrov in tretjeuvrščena 500 evrov nagrade. Običajno te nagrade poberejo tujci. Najboljši slovenski tekači prejmejo 200, 120 in 80 evrov nagrade za prva tri dosežena mesta.
»Mislim, da marsikateri Slovenec ne bi nikoli pretekel pravega mestnega maratona, če ne bi bilo ljubljanskega,« pravi Dušan Mravlje. »Tisti slovenski tekač, ki želi imeti možnost za nagrado, četudi nižjo, pa mora teči na manjšem, vaškem maratonu,« še doda. Sam je že davnega leta 1986 zmagal na Maratonu treh src. A tedaj so vsi tekli, kot pravi, za gušt.
