Danes štiriintridesetletna športnica je leta 2012 na olimpijskih igrah v Londonu nastopila za Kamerun in v kategoriji do 75 kilogramov osvojila šesto mesto. Po koncu tekmovanja pa je sprejela odločitev, ki ji je za vedno spremenila življenje. Zaradi strahu pred preganjanjem v domovini, med igrami je bila razkrita njena istospolna usmerjenost, se ni vrnila v Kamerun, temveč je ostala v Veliki Britaniji in zaprosila za azil. Homoseksualnost je v Kamerunu kaznivo dejanje, Ngakejeva pa je pozneje razkrila, da se je bala zaporne kazni in nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti.
Odločitev je imela visoko ceno. Ostala je brez podpore reprezentance in države, nekaj časa pa je v Angliji živela celo na ulici. »Prvih nekaj tednov je bilo zares težkih. Nisem imela nikogar. Spala sem na mestnih avtobusih, ko so se ti ustavili, sem živela pod milim nebom,« se svojih začetkov v Veliki Britaniji spominja Madias Ngake.
Dvigovanje uteži, šport, ki mu je posvetila mladost, je morala postaviti na stran, saj je bilo preživetje pomembnejše od treningov. Več kot desetletje ni nastopila na nobenem večjem tekmovanju, saj je iskala načine za preživetje. Več kot pet let je potrebovala, da je uredila vse papirje za azil, preživljala pa se je kot čistilka. »To je bila moja redna služba polnih devet let,« je priznala. Šele po letih negotovosti je znova našla stabilnost, se vrnila v telovadnico in leta 2024 pridobila pravico nastopati za Anglijo. Razlog za vrnitev so bile ravno igre Commonwealtha, saj so te v Anglijo leta 2022 pripeljale njenega nekdanjega trenerja, ki je vztrajal, da se sama vrne na tekmovanja.
V Glasgowu je dokazala, da zgodba še zdaleč ni končana. V sunku je dvignila 108 kilogramov in po prvem delu tekmovanja celo vodila. V potegu in sunku jo je nato prehitela Avstralka Eileen Cikamatana, ki je postavila rekord iger, Ngakejeva pa se je morala zadovoljiti s srebrno kolajno. Kljub temu je bil njen nasmeh po tekmovanju širši od marsikaterega zmagovalnega.
»Če bi mi kdo pred leti povedal, da bom stala tukaj, mu ne bi verjela. Moje življenje je kot filmski scenarij,« je dejala po osvojeni kolajni. Dodala je, da jo je prav vera v boljšo prihodnost gnala skozi najtežje trenutke in da želi s svojo zgodbo navdihniti ljudi, ki se znajdejo v podobni življenjski stiski.
Njena zgodba skriva še eno nenavadno poglavje. Čeprav se danes predstavlja kot dobitnica olimpijske kolajne, svoje kolajne še nikoli ni držala v rokah. Po olimpijskih igrah v Londonu je bila namreč zaradi poznejših dopinških diskvalifikacij tekmic naknadno uvrščena na tretje mesto in ji je pripadla bronasta kolajna. Toda odličje je Mednarodni olimpijski komite poslal kamerunskemu olimpijskemu komiteju, od tam pa do športnice ni nikoli prišlo. Tako je že štirinajst let uradna dobitnica olimpijskega odličja, ne da bi svojo kolajno sploh kdaj videla. »Verjetno kolajna leži v nekem predalu v hiši, ki ni moja. Kolajna pa je. Rada bi se vrnila in jo videla, a je to še vedno težava,« je priznala v enem izmed pogovorov za britanske medije.
Ngakejeva danes velja za eno najbolj prepoznavnih ambasadork vključevanja v britanskem športu. Odkrito govori o preganjanju zaradi spolne usmerjenosti in o tem, kako ji je Velika Britanija omogočila nov začetek. Toda pri tem se njene športne sanje ne končajo. Po srebru na igrah Commonwealtha je napovedala, da želi nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2028. Tokrat si želi osvojiti kolajno, ki bi jo lahko prejela na zmagovalnem odru in jo odnesla domov – v nasprotju s prvo, ki jo po štirinajstih letih še vedno čaka nekje daleč od njenih rok.