Ko je Švedska leta 2000 v Kuala Lumpurju v finalu svetovnega prvenstva premagala Kitajsko, je bil Ma Long star šele enajst let. Šest let pozneje je že bil del ekipe, ki je v Bremnu osvojila naslov svetovnih prvakov, nato pa je s soigralci nizal zmage vse do Busana, kjer se je pri 35 letih poslovil od reprezentančne kariere. Takrat je imel okoli vratu že devet ekipnih zlatih kolajn, poleg tega pa še tri naslove svetovnega prvaka v posamični konkurenci in dva v dvojicah.
Številka ena je bil 64 mesecev
Če k temu dodamo še šest zlatih olimpijskih kolajn (štiri ekipne in dve posamični), ne preseneča, da ga mnogi ne štejejo le za najboljšega igralca svoje generacije, temveč tudi za najboljšega v zgodovini tega športa. Po številu naslovov na svetovnih prvenstvih sicer prednjačita Madžara Viktor Barna, ki je po drugi svetovni vojni nastopal tudi za Anglijo in je osvojil 22 naslovov, ter Milos Szabados s 15, toda to so bili vendarle drugačni časi. Ob tem je bil Ma Long skupno 64 mesecev svetovna številka ena, od tega 34 mesecev zapored med letoma 2015 in 2017, kar je rekord v zgodovini namiznega tenisa. Zaradi njegovih dosežkov mu je Mednarodna namiznoteniška zveza nadela vzdevka »Diktator« in »Zmaj«, pri čemer slednji izhaja iz njegovega imena in kitajske simbolike zmaja.
»Vedno sem se trudil osredotočati na to, da se izboljšujem, ne pa na rekorde. Najpomembneje je bilo ostati lačen uspeha, tudi po zmagah,« je dejal Ma Long.
V Suzhouju do prelomnega trenutka kariere
Rojen v Anshanu leta 1988 je Ma Long začel igrati namizni tenis pri petih letih. Že zgodaj je bil očiten njegov talent, še bolj pa ga je od drugih ločila izjemna disciplina. Trenerji so ga opisovali kot skoraj obsesivnega v treningu, saj je ponavljal gibe z izjemno natančnostjo in vztrajnostjo. Kot najstnik je bil del elitnega kitajskega sistema in označen kot prihodnji steber reprezentance.
Njegova pot ni bila povsem linearna. V zgodnjem delu kariere je pogosto prihajal do zaključnih faz turnirjev, a je v ključnih trenutkih ostajal brez zmage, kar je sprožilo dvome o njegovi psihični trdnosti. Prav ti neuspehi so kasneje postali temelj njegove preobrazbe v enega najbolj hladnokrvnih igralcev v zgodovini športa.
Prelomen trenutek je prišel na svetovnem prvenstvu 2015 v Suzhouju, kjer je po zmagi nad Fang Bojem prvič postal svetovni prvak v posamični konkurenci. Po letih dvomov je na domačih tleh dokončno razblinil vprašanja o nezanesljivosti v največjih trenutkih. »Takrat sem si res oddahnil. Vedno sem verjel vase, a ta naslov mi je pokazal, da sem lahko najboljši tudi v najpomembnejšem trenutku,« je povedal Ma Long. Leto pozneje je na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru v finalu brez izgubljenega niza premagal Zhang Jikeja in dokončno potrdil svojo prevlado. »Takrat sem si želel samo jokati. Ni šlo le za eno zmago, ampak za vse, kar sem gradil od otroštva,« je priznal po finalu.
Istega leta se je soočil tudi s prvo večjo poškodbo, ko je moral na zdravljenje kolena, zato je izpustil del mednarodne sezone. Takrat so se pojavili dvomi, ali se bo še lahko vrnil na najvišjo raven. A leta 2019 je vse dvome odpravil z novim naslovom svetovnega prvaka v Budimpešti.
Premagljiv samo s popolno igro
Enega najbolj značilnih opisov njegove igre je podal nekdanji selektor Liu Guoliang, ki je dejal: »Ma Long ne potrebuje spektakla, ker njegova kontrola igre že sama ustvarja pritisk.« Prav ta nadzor, skupaj z izjemnim forehandom in vrhunsko gibalno učinkovitostjo, ga je v najboljših letih naredil skorajda neuničljivega. Vedno je bil pravočasno v optimalnem položaju za udarec, brez odvečnih korakov ali izgube ritma, kar mu je omogočalo popoln nadzor nad izmenjavami.
Njegov ugled je rasel tudi zunaj Kitajske. Čeprav namizni tenis redko ustvari globalne superzvezdnike, si je s svojo mirnostjo, profesionalnostjo in spoštljivim odnosom do igre pridobil široko spoštovanje. Nasprotniki so pogosto opisovali enak občutek: tudi ko je bil dvoboj izenačen, je imel v ključnih trenutkih vedno še dodatno raven nadzora. »Igranje proti njemu je največji izziv. Ker nima slabosti, moraš biti popoln, da ga premagaš,« je dejal njegov veliki rival Fan Zhendong.
Zasebno živi mirno življenje. Poročen je z Xia Lu, s katero imata sina. »Namizni tenis je moj poklic, družina pa moje življenje. Ko stopim iz dvorane, želim biti le običajen človek,« poudarja igralec, ki je v zadnjih letih zmanjšal število nastopov in se odločil za bolj selektiven pristop. Njegova olimpijska zmaga v Parizu je bila za mnoge simboličen zaključek ene največjih karier v zgodovini športa. A kot kažejo za zdaj nepričakovani izidi kitajske reprezentance v Londonu, njegova odsotnost še vedno pušča praznino. x