Črnjan spada med najizkušenejše slovenske olimpijce, saj je tekmoval na prvih štirih igrah pod slovensko zastavo. Debitiral je leta 1992 v Albertvillu (preizkušnje v alpskem smučanju za moške so bile v Val d'Iserju), dve leti kasneje je nadgradil rezultate v Lillehammerju (tekme so bile v Hafjellu), leta 1998 je tekmoval v Naganu, v tretjem tisočletju pa leta 2002 v Salt Lake Cityju (olimpijske kolajne v tehničnih disciplinah so delili v Deer Valleyju in Park Cityju).
Štiriinpetdesetletni Mitja Kunc se je pred dobrima dvema letoma po več kot desetletju vrnil v slovensko alpsko smučarsko reprezentanco, kjer je opravljal funkcijo glavnega ženskega trenerja tehničnih disciplin. Pred tem je deloval pri Američanih, kjer je skrbel za Stello Johansson. Po koncu sodelovanja s Smučarsko zvezo Slovenije se je vrnil k družini Johansson, pri kateri skrbi za mlajšo sestro nekdanje varovanke Anikko Johansson. »Stella je bila na pragu uvrstitev med dobitnice točk svetovnega pokala, vendar se je poškodovala, zato sem sprejel povabilo v slovensko reprezentanco. Poskušal sem pomagati, a nismo govorili istega jezika, zato sem se umaknil. Vrnil sem se v zasebni projekt družine Johansson, kjer sem prevzel devetnajstletno Anikko, ki se vrača po hudi poškodbi, saj si je pred dvema letoma strgala obe kolenski križni vezi. Odlično napreduje, ima dobre rezultate, zmagala je na dveh močnih tekmah za pokal FIS,« nam je iz Chamonixa sporočil Mitja Kunc.
Četrto mesto iz Lillehammerja ima vse daljšo brado. Stara je 32 let. So spomini kaj zbledeli?
Brada je res daljša, a spomini ostajajo. So moji najslajši olimpijski. Res je, da imajo zaradi lesene kolajne tudi nekaj kislega priokusa, toda na ta trenutek svoje športne poti sem zelo ponosen in se ga z veseljem spominjam.
Menite, da bi vam olimpijsko odličje kaj spremenilo življenje?
Tega ne vem, lahko pa si predstavljam, da bi bilo kaj drugače. Ne verjamem, da bi se z olimpijsko kolajno spremenil kot oseba. Bi pa verjetno zaslužil kaj več denarja. V času preostanka športne poti, ki je bila po Lillehammerju še kar dolga, bi verjetno podpisal kakšno boljšo sponzorsko pogodbo. Kakšne bonifikacije imajo dobitniki olimpijskih kolajn, ne vem. Vem pa, da sem si tudi sam s kolajno na svetovnem prvenstvu v Sankt Antonu priboril pravico do pokojninskega dodatka, ki ga bom moral še zaslužiti.
Ste eden redkih slovenskih športnikov, ki so tekmovali na štirih olimpijskih igrah. Kako se spominjate prvih v Albertvillu, kjer je Slovenija dobila zeleno luč za udeležbo tik pred zdajci?
Igre v Albertvillu so mi seveda ostale v spominu, a se marsičesa tudi ne spomnim več. Ne bom pozabil, da smo zelo dolgo čakali, ali bomo sploh lahko nastopali. Ko smo izvedeli, da bomo sodelovali, smo bili vsi člani odprave navdušeni. Olimpijski debi sem dočakal pri 21 letih, nisem pa izpolnil svojih rezultatskih pričakovanj. Poleg tega smo veleslalomisti in tekmovalci v hitrih disciplinah bivali v Val d'Iserju, tako da v nasprotju s slalomisti, ki so bili nastanjeni v olimpijski vasi, nismo občutili posebnega olimpijskega vzdušja.
Ste si v Franciji obetali boljšega izkupička, glede na to, da ste bili leto prej na svojem prvem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu v Saalbachu, še pod jugoslovansko reprezentanco v veleslalomu šesti?
Prav zato sem bil zelo razočaran nad olimpijskim izkupičkom, saj se v Val d'Iserju v veleslalomu nisem uvrstil niti med najboljših dvajset. Spominjam se, da me je prehitel tudi Gregor Grilc, ki je bil najboljši Slovenec. Vsi smo rezultatsko razočarali. Res pa je tudi, da pred igrami nismo blesteli, dosegli smo zgolj nekaj rezultatskih prebliskov.
Ste dve leti kasneje na Norveškem proslavljali kolajno Jureta Koširja ali ste bili razočarani nad četrtim mestom?
Najbolj sem bil na Norveškem razočaran nad svojim veleslalomom. Bil sem med favoriti za kolajno, po prvi progi pa sem si na petem mestu priboril dobro izhodišče, saj so me od kolajne ločile tri desetinke. Toda na drugi progi sem pogorel, saj je bila postavitev zelo hitra in neobičajna. Bila je zelo superveleslalomska, dolga minuto in pol. Med nastopom sem imel visoko hitrost, nad katero sem bil navdušen, razmišljal sem celo o zmagi, na koncu pa sem zasedel 14. mesto. Po razočaranju sem se na slalomsko preizkušnjo podal sproščeno. V mislih sem svojo priložnost že zapravil. Rekel sem si, da se bom vrgel po progi, tudi če odstopim po prvih ali drugih vratih. Na koncu se je razpletlo, kot se je. Kolajne so osvojili favoriti, sam pa vsaj pred tekmo v nasprotju z veleslalomom nisem bil med njimi.
Kako pa se iz Lillehammerja spominjate prvih slovenskih olimpijskih kolajn najstnic Alenke Dovžan in Katje Koren?
Igre v Lillehammerju so bile posebne. Dekleta so nam dala z uspehi dodatno motivacijo, saj so pokazala, da nič ni nemogoče. Olimpijska vas je bila idilična. Zgrajena je bila sredi gozda, hiše so bile lesene. Standard je bil povprečen, a vse skupaj je bilo pristno. Slovenskih uspehov smo se veselili skupaj. Bilo je resnično nepozabno. Verjamem, da za vse nas, ki smo na igrah tekmovali.
Na Japonskem in v ZDA niste več posegali po najvišjih uvrstitvah. Zakaj ne?
Na Japonskem je bilo podobno kot v Franciji. Sezona pred vrhuncem ni potekala po željah, zato nisem imel razlogov za visoka pričakovanja. Po letu 1992 sem bil na najnižji točki svoje kariere. Nič ni funkcioniralo, tudi preostali člani so bili povprečni. Leta 2002 pa so se mi olimpijske sanje sesule s slalomskim odstopom.
Tekmovali ste tudi na šestih svetovnih prvenstvih, torej skupaj z olimpijskimi igrami kar na desetih največjih tekmovanjih. Je bila bronasta kolajna v slalomu leta 2001 obliž na olimpijsko rano?
Vsak športnik si želi osvojiti kolajno na največjem tekmovanju. Moj cilj je bil v času športne poti povsem realen, kar sem dokazoval na tekmah svetovnega pokala. Pred Sankt Antonom sem bil na svetovnem prvenstvu v Sierri Nevadi v kombinaciji nekaj stotink oddaljen od kolajne (bil je peti, op. p.), tako da se mi je dolgo izmikala. Po drugi strani sem imel motivacijo, ki me je gnala naprej. Cilj sem izpolnil v Sankt Antonu, osvojena kolajna pa je bila pika na i moje športne poti.
Kaj kot izkušeni olimpijec svetujete slovenskim športnikom na
igrah v Italiji?
Vsem želim predvsem veliko uspehov in nepozabni olimpijski nastop. Če kdo še ne ve, mu sporočam, da na olimpijskih igrah ni načela sodelovanja, temveč je pomemben le rezultat. Sam sem se o tem prepričal na svojih prvih igrah v Albertvillu.