Tradicionalne Dneve Olimpijskega komiteja Slovenije, ki potekajo v Hotelu Rikli Balance na Bledu, je zaznamovala predstavitev biografije Miroslava Cerarja. Eden najbolj branih slovenskih avtorjev zadnjega obdobja Tadej Golob je življenje slovenskega olimpionika, ki je s svojim talentom, vztrajnostjo in trdim delom dosegel izjemne uspehe v športni gimnastiki, popisal na več kot tristo straneh, v knjigi pa je strnil tudi misli Mirovih družinskih članov in prijateljev.
»Knjiga je zgodba o človeku, ki je pokazal, da se največje zmage začnejo daleč od žarometov. Začnejo se v telovadnici, v ponovitvah, ki jih nihče ne šteje, v padcih, ki jih nihče ne vidi, v porazih in dvomih, ki jih mora športnik premagati sam. Začnejo se v odločitvi, da boš tudi takrat, ko je težko, ostal zvest športu, trdemu delu, poštenosti in cilju, ki si si ga zastavil,« je biografijo, ki je izšla v 1500 izvodih, na pot do bralcev pospremili predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ) Franjo Bobinac.
Na Golovec oprtan z utežmi in sinom
V OKS-ZŠZ so med drugim izpostavili, da je knjiga poklon olimpioniku, ki je kot telovadec stal na olimpijskem vrhu, vse od takrat pa olimpizem živi kot življenjsko filozofijo, ki šport povezuje z vzgojo, kulturo, spoštovanjem, prijateljstvom, odličnostjo in odgovornostjo do družbe.
Svoje spomine na slavnega očeta, ki je po Leonu Štuklju najuspešnejši slovenski telovadec, je v knjigi delil tudi njegov sin, dr. Miro Cerar mlajši, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, nekdanji slovenski predsednik vlade in zunanji minister. »Spomnim se, da je imel oče od vaj na telovadnih orodjih pogosto krvave žulje na dlaneh in da mi je takrat in kasneje pravil, da je s prav takimi žulji večkrat tudi nastopal. Tudi sicer je pogosto nastopal poškodovan; in tudi takrat osvajal najvišja mesta. Vse to je dokaz, da ima lastnost, ki krasi vse najuspešnejše športnike in druge zelo uspešne ljudi – jekleno voljo,« je zapisal sin ene največjih legend slovenskega športa.
Med drugim je Miro Cerar mlajši opisal tudi dogodek, ko ga je oče naložil štuporamo in ga za trening nesel na Golovec. »Morda to ne bi bilo nič tako posebnega, če ne bi imel hkrati pod menoj pripetega še nahrbtnika, v katerem je nesel 30 ali več kilogramov težke uteži. Takrat je bil na vrhuncu kariere in izjemno močan.«
Hvaležen za harmonijo
»Vesel sem, da sem zmogel uspešno usklajevati študij, družino in šport ter imel pri vsem tem profesionalen odnos. Današnji pogoji za to so neprimerljivi s takratnimi, saj se danes šport odvija na neprimerno višji ravni. V času moje športne poti smo se športniki učili drug od drugega in od trenerjev, naši vadbeni pogoji pa so bili preprosti. Kljub temu lahko rezultate iz tistega časa štejem kot velike uspehe in si zanje čestitam tudi sam,« je ob predstavitvi knjige o sebi dejal Miro Cerar.
Tadeju Golobu je med drugim zaupal, da je, čeprav ga je laična javnost povezovala s konjem z ročaji, sam najbolj užival na drogu. »Na tem orodju lahko daš svojemu telesu zamah. Lahko 'plavaš', ponuja skoke, preskoke, preprijeme, v zraku si, delaš salte, ki jih na konju ne moreš. Na krogih gre za obvladanje moči, bradljo sem tudi obvladal, najslabše v svetovnem merilu mi je šlo na parterju in na preskoku. Na evropski ravni sem na teh dveh orodjih zmeraj dobil medaljo, na svetovni pa nisem bil povsem pri vrhu. Je pa bilo to posledica našega načina vadbe,« je pojasnil Miro Cerar.
Posebno poglavje knjige je namenjeno tudi njegovi dragi pokojni ženi Zdenki Cerar, ki je bila prav tako uspešna telovadka ter večkratna mladinska in članska državna prvakinja, kasneje pa nekdanja slovenska ministrica za pravosodje.
Trikratni olimpionik
Šampion, ki je kot diplomirani pravnik opravljal delo odvetnika in je s svojimi dosežki ponesel ime svoje domovine v svet, je nastopil na troje olimpijskih igrah in skupno osvojil tri olimpijske medalje: dve zlati in eno bronasto. Leta 1964 je v Tokiu osvojil zlato medaljo na konju z ročaji in bronasto medaljo na drogu, štiri leta pozneje pa je na olimpijskih igrah v Ciudadu de Méxicu prav tako osvojil zlato medaljo na konju z ročaji.
Poleg olimpijskih medalj je Miro Cerar osvojil tudi več naslovov svetovnega in evropskega prvaka ter prejel številna priznanja za svoje športne dosežke. Od tekmovalne gimnastike se je leta 1970 poslovil z naslovom svetovnega prvaka na konju z ročaji v Ljubljani, s športom pa ostaja v veliki meri povezan tudi po koncu svoje športne poti.
Še vedno sodeluje pri razvoju slovenskega olimpijskega gibanja in spodbuja vrednote, kot so poštenost, spoštovanje in prijateljstvo. Leta 1985 je prejel olimpijski red (L'Ordre Olympique), ki je najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja, leta 1999 pa je bil sprejet v Mednarodni hram slavnih telovadcev. Med drugim je tudi predsednik Fundacije OKS za podporo mladim športnikom iz socialno šibkih okolij in častni predsednik Kluba slovenskih olimpijcev.