Z 11.607 točkami se je v zgodovino zapisal kot najuspešnejši Italijan v najmočnejši košarkarski ligi na svetu NBA. Onkraj Atlantika je igral 16 sezon, pred tem pa se na veliko sceno prebijal v italijanskih klubih. V karieri je zaslužil prek 200 milijonov dolarjev, 2. decembra letos pa pri 37 letih in po številnih zdravstvenih težavah naznanil, da je njegove športne poti konec. »S srcem, polnim hvaležnosti, objavljam upokojitev po karieri, o kateri sem vedno sanjal. Hvala vsem, ki so me na moji poti podpirali in mi pomagali,« je zapisal na družbenih omrežjih.
Najbolje se je počutil v Denverju
Danilu Gallinariju je bila košarka položena v zibko. Njegov oče Vittorio je bil profesionalni igralec, večino karieri pa preživel v dresu Olimpie iz Milana. Kasneje se je posvetil delu agenta in bdel tudi nad kariero svojega sina. »Očetovo mnenje je imelo pri meni od vedno veliko težo. Košarkarski svet je imel v malem prstu in me naučil ogromno. A dobre nasvete mi je znala dati tudi mama. Kot družina smo močno povezani,« je povedal.
Prve profesionalne košarkarske korake je naredil pri 16 letih, ko je v italijanski tretji ligi zaigral za Casalpusterlengo. Njegova nadarjenost je bila tako očitna, da je po vsega eni sezoni podpisal pogodbo z Olimpio, ki ga je za leto dni posodila v Pavio v drugo italijansko ligo. V prvi sezoni v Milanu je bil izbran za najboljšega igralca domačega prvenstva pod 22 leti, v drugi pa že bil najboljši posameznik (MVP) italijanske serie A, izbrali pa so ga tudi za vzhajajočo zvezdo evrolige, priznanje, ki ga dobi posameznik, ki največ obeta.
Jasno je bilo, da je naslednji korak v njegovem meteorskem vzponu liga NBA. Leta 2008 so ga na naboru kot šestega izbrali New York Knicks. V velikem jabolku je pri 208 centimetrih navduševal z elegantnim metom in vsestranskostjo, a pravi preboj je doživel po menjavi v Denver Nuggets leta 2011, v kateri sta v nasprotno smer odšla Carmelo Anthony in Chauncey Billups. V Koloradu je v najboljši sezoni povprečno beležil prek 19 točk na tekmo, vključno s 47 točkami proti Dallasu, kar je njegov najboljši dosežek na eni tekmi v karieri v ligi NBA. »V Denverju sem se počutil najbolj domače,« je priznal v enem od intervjujev, in to kljub temu, da ga je ravno v Denverju leta 2013 začasno ustavila huda poškodba križne vezi, zaradi katere je izpustil celotno sezono 2013/14. »Potrpežljivost je najtežja stvar, ko si poškodovan,« se spominja tistega težkega obdobja.
Po Denverju je v najmočnejši košarkarski ligi na svetu igral še za Los Angeles Clippers, kjer je imel s povprečjem 19,8 točke na tekmo statistično najboljšo sezono v karieri, nato za Atlanta Hawks, sledili pa so še kratki postanki pri Washington Wizards, Detroit Pistons in Milwaukee Bucks. Poškodbe so ga spremljale ves čas in mu onemogočale, da bi razkazoval ves razkošen talent, a ga niso nikoli zlomile.
V Portoriku občutil prvinski užitek
Pred koncem kariere se je odločil za zanimivo potezo, ko se ni vrnil v domovino, temveč se odpravil v Portoriko, kjer je na začetku leta 2025 okrepil Vaqueros de Bayamon. S klubom je 12. avgusta osvojil naslov državnega prvaka, izbrali pa so ga za najkoristnejšega posameznika (MVP) finala. »Izkušnja v Portoriku je bila izjemna. Še zadnjič sem imel priložnost igrati na najvišji ravni. To me je še najbolj presenetilo, saj nisem pričakoval, da se tam igra tako dobra košarka. Bil sem eden od najbolj pomembnih igralcev v ekipi, ki je ciljala na naslov prvaka. To so občutki, ki sem jih želel okusiti še enkrat pred upokojitvijo in presrečen sem, da sem to tudi dobil,« je razkril Gallinari, ki z družino živi v Miamiju.
Eden od glavnih razlogov, da je odšel v Portoriko, je bila tudi ljubezen do italijanske reprezentance. Če je želel še zadnjič igrati v dresu azzurrov, je moral biti aktiven. »Košarko sem potreboval. Od avgusta 2024 do februarja 2025, ko nisem igral, sem postal lačen košarke. Kar sem dobil v Portoriku, je bil prvinski užitek. Dokler nekaj takega ne izkusiš v življenju, niti ne veš, kako izgleda. Na lepši način ne bi mogel skleniti košarkarske poti.« Na nedavnem evropskem prvenstvu je z Italijo izpadel v osmini finala ravno proti Sloveniji, izkazalo pa se je, da je bila ravno to njegova zadnja tekma v karieri.
Za italijansko reprezentanco je Gallinari ikona. Nastopil je na olimpijskih igrah v Tokiu 2021, več evropskih prvenstvih in svetovnem prvenstvu. Z reprezentanco do 18 in do 20 let je osvojil bronasti odličji na prvenstvih stare celine, a bo kljub uspešni karieri pri njem vedno ostal malenkostni grenak priokus. »Sanjal sem o kolajni s člansko italijansko reprezentanco. Da mi to ni uspelo, bom vedno obžaloval.«