Imam funkcijo predsednika, a večinoma peljem športni del zgodbe. Opravljam tudi funkcijo športnega direktorja, kot predsednik pa se trudim zagotoviti pogoje za dobro delo in spraviti klub v dobro finančno stanje. Pred dobrima dvema letoma sem dobil povabilo, da treniram z Ilirijo, ko je ravno prišla v prvo ligo. Na koncu sem se po treningih odločil, da ne bom več igral, a sem ostal v stiku s klubom. S sinom sva hodila na treninge, spoznal sem se z ljudmi, strukturo kluba… Zgodba z Ilirijo je zopet začela teči v smer, ki je ogrožala okoliščine za normalno delo in razvoj. Dobil sem povabilo od člana upravnega odbora, naj pomagam. Najprej pri športnem delu, a ker ni bilo pravega kandidata, sem na predlog ljudi iz upravnega odbora prevzel tudi predsedniško funkcijo. Zdelo se mi je škoda, da bi ta klub znova padel na dno. Ima namreč določeno zgodovino v ljubljanski, slovenski in košarki nekdanje skupne države. Že samo to, da je v njem zrasel Goran Dragić, je dovolj velika zgodba.
Kakšna je vizija kluba oziroma vas kot predsednika?Takoj ko sem se odločil, da bom pomagal, sem vedel, kakšna mora biti vizija. Biti klub, ki daje priložnost mladim igralcem, da bi naredili korak naprej v svojem razvoju, in obenem tudi razvojni center talentov, s katerim bi pomagali Olimpiji. Tega v zadnjem obdobju v ljubljanski košarki ni bilo, tudi zato, ker je bila Olimpija v težavah. Zdaj pa je idealna priložnost. Prišla je Cedevita s finančnim vložkom. Kakor koli obrnemo, je tako, da se z denarjem da narediti več kot brez njega. Upam, da bo zgodba Cedevite Olimpije zaživela in da bo z rezultati privabila nazaj tudi navijače. Olimpija je bila vedno vlečni konj slovenske košarke, mi pa želimo biti zraven, se razvijati zanje in seveda tudi za nas, se pravi, biti strokovni servis mladim slovenskim košarkarjem in košarkarjem iz drugih okolij, ki želijo narediti korak naprej. Ustvarili bomo pogoje, v katerih se bo dobro delalo, in sestavili kakovostno strokovno ekipo, ki jim bo omogočila napredek.
Ste se o sodelovanju z Olimpijo že konkretno pogovarjali?Pogovori z Olimpijo so že stekli in prepoznali so, da pri Iliriji delamo nekaj lepega. Posodili so nam že mlada Alena Malovčiča in Petra Vujačića, k nam sta prestopila Peter Vuković in Jure Daneu, ki pri zmajih nista dobila pogodbe. Vsak pri 18 letih ne more takoj dobiti priložnosti pri Olimpiji. Potrebuje pa klub, ki mu bo dal na voljo primerno okolje z dobro minutažo na tekmah in s strokovnim treningom. Lahko bi rekli, dal še eno priložnost, da pokaže zmožnost igranja na višji ravni. Iz Heliosa so nam posodili tudi Bineta Prepeliča, ki je sam prepoznal dobro zgodbo in želel priti k nam. Dejstvo je, da nikoli ne bomo operirali z visokimi številkami. Zavedamo pa se, da je ena plus ena dve. Olimpija ima finančno izjemno zgodbo. Naslednje leto bodo imeli višji proračun od letošnjega in s tem še boljšo ekipo. Lahko bodo napadali vrh lige ABA in evropskega pokala. Z Olimpijo želimo sodelovati z roko v roki, a seveda pisati tudi uspešno zgodbo kot Ilirija.
Okolje, v katerem so le mladi igralci, tudi ni idealno, kajneda?Večji klubi, kot je Olimpija, iščejo klube, kjer lahko njihovi mlajši igralci dobijo priložnost za igro in svobodo. Da na igrišču pokažejo, kaj zmorejo. Pritisk nanje bo v Iliriji in trenutni drugi ligi vendarle precej manjši. Prav zaradi tega je letošnja ekipa mlada, a je jasno, da mora biti v njej tudi nekaj izkušenih, ki bodo, ko bo treba, nase prevzeli del pritiska in mentorsko vplivali na mlade, jih potegnili za seboj ter iz njih naredili boljše igralce. Naj poudarim, da imamo za trenerja članske ekipe enega najbolj nadarjenih in izkušenih posameznikov za razvoj talentov in mladih ekip, Luko Bassina, ki mu ob strani kot pomočnik stoji Stipe Modrić. Od izkušenejših igralcev imamo letos Jana Novaka, ki se je lani uveljavil v prvi ligi pri Šenčurju, Mensuda Julevića, Miloša Varagiča in Luko Snoja.
Je druga liga dovolj visoka kakovostna raven tekmovanja za uresničitev vaših želja?Razlika v finančnem vložku med prvo in drugi ligo je ogromna. Ambicija je postati stabilen prvoligaš. Želimo si preboja v prvo ligo že v letošnji sezoni, a ne bo konec sveta, če se to ne zgodi. Najpomembnejše je, da se to zgodi, ko bomo finančno na to res pripravljeni. Saj poznate številke. Za drugo ligo je potrebno precej manj denarja kot za prvo, ki jo v spodnjem delu lestvice prebrodiš z nekaj sto tisočaki, v zgornjem delu pa zagotovo končaš, če je proračun proti milijonu. Vse slovenske klube podpirajo in sponzorirajo njihovo okolje ter nekateri košarkarski navdušenci. V mestnih občinah precej dobro poskrbijo za obstoj klubov, precej dodajo še lokalna podjetja. Trenutno smo v situaciji, ko se borimo za sponzorska sredstva in upamo, da gospodarstvo ter lokalna oblast prepoznajo v nas pravo zgodbo in njen namen ter da nam namenijo del svojih sredstev, ki jih vsak tak projekt potrebuje za normalen razvoj mladih talentov ter svoj obstoj. Gre pravzaprav za to, da investirajo v okolje, v katerem živijo. Usmerjati otroke v šport mora biti danes nuja in poslanstvo.
Je Ilirija prehitro napredovala v prvo ligo, glede na to, da so se nabrali dolgovi?Da in ne. Žal je klub naletel na precejšnje ovire pri pridobivanju sredstev, saj ga, razen redkih izjem, lokalno okolje in gospodarstvo nista hotela podpreti. V upanju na pomoč so si zastavili cilje, ki jih sami niso zmogli uresničiti. Povleče te rezultat, vzameš igralca ali dva, ki si ju realno ne moreš privoščiti, in potem se ob slabi pomoči okolja začnejo nabirati dolgovi.
Koliko pa je bilo dolgov?Določen del smo poplačali, nekaj malega pa je še ostalo. Tu gre zahvala trenutnim sponzorjem. Obveznosti do igralcev, trenerjev…, ki so bili pogodbeno vezani na klub, so sanirane. Nekaj je bilo še dolga do dobaviteljev in drugih zadev, ki smo jih tudi močno znižali. O natančnem znesku ne bi govoril, lahko pa potrdim, da številka ni bila gromozanska.
Pred časom ste se potegovali tudi za predsednika Košarkarske zveze Makedonije. Kje se je zalomilo, da niste prišli na funkcijo?V Makedoniji se večina stvari še vedno izvaja preveč po balkansko. Nekaj glasov je bilo na volilni skupščini neveljavnih in podobne zadeve. Skratka, zakulisne igrice, a na koncu se je izkazalo, da je bilo to zame celo dobro. Več lahko dam tu, tudi zaradi svoje družinske zgodbe, kot bi lahko v Makedoniji. Še posebno zato, ker bi moral stalno potovati. Veliko lahko dam košarki, saj sem del veliko skozi. Tudi moj položaj organizatorja igre je proti koncu kariere privedel do tega, da sem bolj razmišljal kot trener ali strokovnjak kot igralec. Dejansko se mi zdi škoda, da ne bi nečesa vrnil košarki. Tega si želim. Ker pri svojih otrocih ne morem, lahko pomagam drugim otrokom in igralcem, da poskušajo narediti košarkarske kariere.
Odločili ste se pomagati Iliriji. Vas je kdaj zamikalo, da bi tudi kakšnemu makedonskemu klubu?Seveda, saj že pomagam klubu v rodni Strumici kot nekdo, ki lahko odpre kakšna vrata. Klub je zdaj v drugi ligi, za kar sem se poleti tudi zavzel. Uradne funkcije pa tam nimam. V klubu sicer delajo ljudje, ki so moji znanci in jim stalno stojim ob strani. V zvezi je zdaj Pero Antić, Todor Gečevski je generalni sekretar, zato je lažje urejati kakšne stvari in tudi njima kdaj priskočim na pomoč, če kaj potrebujeta. Še posebno pa, kot sem omenil, Strumici, ki je moje rojstno mesto. Tam sem začel… Včasih smo imeli dva prvoligaška kluba, lani pa ničesar. Na Balkanu se res dogaja nekaj slabega in ta trend se mora obrniti. Navdušiti moramo ljudi, dobre gospodarstvenike, da znova začnejo prek športa vračati okolju.
