»Vem, da mi ne bo nihče verjel, ampak po tej sezoni se bom upokojil. Dovolj je bilo. Ko sem pred kratkim legel v posteljo v hotelski sobi in prižgal tekmo evrolige, sem se nenadoma vprašal, kaj sploh počnem tukaj, a sem nor? Kmalu bom star 77 let in sem še vedno trener. Če želim dočakati 90 let, potem moram končati trenersko pot. Imam krasno hišo v Barceloni, kjer živi del moje družine, večkrat si želim biti tudi v domačem Pirotu. Življenje bi enostavno rad izkusil še z druge perspektive.« Tako je legendarni srbski trener Svetislav Pešić za nemški časopis Die Zeit pred dnevi potrdil, da po 44 letih kariere po koncu sezone odhaja v pokoj. Pri 76 letih sedi na klopi evroligaškega Bayerna in je najstarejši trener, ki je kadar koli vodil košarkarsko moštvo.
V iskanju ravnotežja med ponižnostjo in samozavestjo
Svetislav Pešić je košarkarski svet zaznamoval z redko kombinacijo discipline, taktične širine in neposrednosti. Njegova kariera je segala čez več desetletij in več držav, osvojil pa je praktično vse najpomembnejše lovorike. V času, ko se evropska košarka hitro spreminja, ostaja simbol stare šole – trener, ki verjame v red, prevzemanje odgovornost in jasno hierarhijo v ekipi. »Vedno iščem ravnotežje med ponižnostjo in samozavestjo. Sem skromen, a ko v nekaj verjamem, potem pri meni ni kompromisov. Vedno sem sprejemal poglede igralcev in upošteval njihova mnenja, a ko sem se za nekaj odločil, so se debate končale,« je pojasnil.
Njegov največji reprezentančni pečat sega v leto 2002, ko je Jugoslavijo popeljal do naslova svetovnega prvaka na prvenstvu v Indianapolisu, potem ko so bili leto poprej že evropski prvaki. V četrtfinalu je izločil gostitelje, v finalu pa premagal Argentino po podaljšku. Ta tekma še danes velja za eno najbolj dramatičnih v zgodovini košarkarskih munidalov. »To ni bila le zmaga talenta, ampak karakterja,« je takrat dejal Pešić, ki je znal iz ekipe izvleči maksimum tudi v najtežjih trenutkih.
Neverjetno zgodbo je spisal že leta 1993, ko je z Nemčijo senzacionalno osvojil naslov evropskega prvaka. Ta uspeh še danes velja za eno največjih presenečenj v zgodovini prvenstev stare celine. Nemci pred turnirjem niso sodili med favorite, Pešić pa je pozneje poudaril, da mora ekipa vedno verjeti v nekaj, česar drugi ne vidijo. »To je bila naša prednost,« je dodal.
Bayern klub njegovega srca
Na klubski ravni je pustil globok pečat predvsem pri Barceloni, s katero je leta 2003 osvojil evroligo, ob tem pa še špansko prvenstvo in pokal. Takratna generacija, ki jo je vodil, velja za eno najboljših v zgodovini kluba. V Španiji je bil znan po tem, da je znal združiti zvezdnike in delavce v homogeno celoto, kar ni uspelo vsakemu trenerju. Skozi kariero je vodil še številne druge klube, med njimi Albo Berlin, s katero je večkrat osvojil nemško prvenstvo, ter Crveno zvezdo. Njegov vpliv ni bil omejen le na rezultate. Mnogi igralci poudarjajo, da jih je naučil razmišljati o košarki drugače. »Pešića zelo cenim in spoštujem. Njegova samozavest, znanje in sistem dela, v katerem ne dela napak … Vse razume in vse mu je jasno. Poleg tega pa pri spoštljivi starosti v delo, ki ga opravlja, vlaga celega sebe,« je o njem povedal trenutno eden najboljših košarkarjev na svetu Nikola Jokić.
Sodelovala sta v srbski reprezentanci, kamor se je Pešić vrnil v zadnjih letih in ponovno dokazal, da lahko združi generacije in ostane konkurenčen na najvišji ravni, kar dokazujeta srebro s svetovnega prvenstva 2023 ter bron z olimpijskih iger 2024. Njegova neposrednost v komunikaciji z mediji ga je spremljala vso kariero. Pogosto je brez olepševanja komentiral stanje v košarki, kar mu je prineslo spoštovanje, včasih pa tudi sprožalo polemike.
Po upokojitvi bo več časa namenil družini in predvsem ženi Veri. »To si zasluži. Tudi ona je nora na košarko, ki jo je včasih igrala. Ko me je poklical predsednik Bayerna, sem se najprej posvetoval z njo. 'Če te pokliče predsednik, ne moreš reči ne,' mi je dejala. Če bi poklical kdor koli drug, ne bi sprejel, a Bayern je klub mojega srca. Čeprav se bom trenersko upokojil, bom še naprej ostal povezan s košarko. Spremljal bom tekme in se udeleževal seminarjev. A ritma trenerskega življenja enostavno ne morem več zdržati,« je pojasnil.