»Kako dober igralec je bil nekdo, ne vpliva na to, kako dober sodnik postane. Sodniki smo slabi, dobri, zelo dobri in odlični, kot v vseh poklicih.«
Kakšna je bila vaša pot?»Kot mladinec sem igral za mariborsko člansko moštvo v prvi slovenski ligi in se najbolje odrezal na tekmi proti Domžalam, ko sem dosegel 37 točk. Obenem sem tudi že sodil. Po služenju vojaškega roka me je oče prepričal, da sem odšel na študij v Stuttgart, a sem se kmalu vrnil in nadaljeval šolanje v Mariboru, nisem pa nadaljeval igranje košarke. Že pri dvajsetih so me uvrstili med sodnike prve slovenske lige, za kar se imam zahvaliti Stanetu Jeraju in Frančišku Bolki, ki sta takrat vodila slovensko sojenje. Kmalu zatem sem po spletu naključij nekaj časa na skrivaj še igral v Avstriji. Ker sem bil perspektiven sodnik, nisem želel, da v sodniški organizaciji vedo, da še aktivno igram. Do tega je prišlo, ko sem v Wolfsbergu sodil nek kadetski turnir, zvečer pa so me povabili na ogled treninga domače ekipe. Stal sem ob robu igrišča in do mene se je prikotalila žoga. Vrgel sem jo proti košu in zadel. Žoga je prišla še drugič, vrgel sem in zadel. Ko sem to storil še tretjič zapored, so me začeli spraševati, ali kje igram. Povabili so me na poskusni trening in mi za vsako tekmo ponudili še enkrat več denarja, kot sem ga takrat dobival za sojenje. Ponudbo sem sprejel.«
Nadzor sodnikove forme
Katere lastnosti mora imeti dober sodnik?»V osnovi mora biti pošten. To je neki osnovni pogoj. Potrebna je zelo dobra fizična pripravljenost. Kot evroligaški sodnik imam predpisane treninge in me preverjajo po uri Polar, povezani po računalniku v centralni sistem. Dvakrat letno imamo tudi teste. Na razdalji 20 metrov tečeš 10 minut. Začneš s hitrostjo 8,5 kilometra na uro, vsako minuto povečaš hitrost za pol kilometra na uro in na koncu tečeš 13,5 kilometra na uro. Hkrati tudi preverjajo tvojo telesno težo. Pomembno je poznavanje pravil in predpisov. Ta se po svetu nekoliko razlikujejo, obstajajo ameriška NBA-pravila, evroligaška, Fibina pravila… Imeti moraš ustrezno tehniko sojenja, tu gre za gibanje po igrišču, postavljanje. In seveda, pomemben je občutek za igro, ki je v veliko primerih prirojen, se ga pa da tudi priučiti.«
Mnogokrat navijači ene ekipe sodniško odločitev vidijo diametralno nasprotno od navijačev druge ekipe. Sodnik se mora odločati v trenutku, tudi v situacijah, pri katerih še v počasnem posnetku ni jasno, katera odločitev bi bila najustreznejša.»Velik del gledalcev misli, da si proti njim in njihovi ekipi. Na površje privlečejo tvojo družino, mater, ženo… Videti je, kot da smo sodniki mazohisti. Včasih si rečeš, kaj ti je tega treba. Gre pač za neko zaljubljenost v košarko in sojenje. Brez tega ne gre.«
Kje so gledalci najbolj nesramni?»Po načinu in količini žaljivih vzklikov izstopa Balkan. Seveda so tudi gledalci, ki so duhoviti. Tem niti ne zamerim. V Zadru je publika s tradicijo in ti najbolj uživajo, če te zafrknejo. Enkrat so s prve vrste vpili 'Pukl, Pukl, zaveži si vezalke!' Zelo so uživali, ko so videli, da sem pogledal pod noge in ugotovil, da so vezalke seveda zavezane. Laže je soditi v polnih dvoranah, kjer se posameznikov ne sliši. Situacija je zdaj mnogo boljša kot pred nekaj desetletji, ko je bil sodnik tudi ogrožen. Moja druga tekma v slovenski ligi pred 29 leti je bila v Slovenskih Konjicah pred prazno dvorano, ker so tekmo pred tem pretepli sodnika in delegata. Tega danes na visokem nivoju ni.«
Tekme spremljam v Novem mestu, kjer je del publike, sicer manjši, a toliko bolj slišen, precej neugoden.»Ja, moram povedati, da sodniki ne gredo radi v Novo mesto. Tam včasih še bolj kot sodnike zmerjajo lastne igralce in trenerja. To gotovo ne prispeva k bolj sproščeni, kakovostnejši igri domačega moštva.«
Tudi sodnik se zmoti
Zgodi se, da sodnik naredi napako in oškoduje neko moštvo. Ali je prav, da se ob sledenju pravičnosti poskuša to popraviti v naslednjem napadu z nekoliko pristransko odločitvijo v korist tega moštva?»V vrhunskem sojenju kompenziranja ni. Napaka je sestavni del sojenja in s takšnim popravljanjem zaideš v še večje napake. To vrhunski igralci in trenerji razumejo. Tudi oni med tekmo naredijo kaj narobe. Obenem sem z leti pri njih pridobil zaupanje, vedo, da se to zgodi in to sprejmejo. Pomembno je, da je kriterij na obeh straneh enak.«
Kakšna je priprava na tekmo? Ste posebej pozorni na problematične igralce?»V evroligi se priprava začne par dni pred tekmo. Kot prvi sodnik pripravim videoposnetke s prejšnjih tekem za moja partnerja. V sistemu imamo na voljo vse naše odločitve na odigranih tekmah. Izberem tisto, o čemer se mi zdi pomembno, da se pogovorimo. Nekateri igralci so na primer nagnjeni k simuliranju, drugi k nepotrebnim, skritim prekrškom.«
Kaj počnete zdaj drugače, kot ste na začetku sojenja?»Več se pogovarjam z igralci in trenerji, kar lahko prepreči neke neželene dogodke. Gre za to, da so igralci pač krvavi pod kožo in včasih potrebujejo kakšno pojasnilo in si zaslužijo odgovor na vprašanje med tekmo. Ne odzivam pa se, ko nekdo teče mimo in izreče neko trditev, na primer 'nisem naredil prekrška'. Če pa me nekaj vpraša, poskušam odgovoriti.«
Stikov z gostitelji ni
Kako je videti potek vašega angažmaja na neki evroligaški tekmi?»Na tekmo pridem dan prej. Po pristanku se s taksijem odpeljem do hotela, ki mi ga je rezerviralo vodstvo evrolige. Soba je rezervirana na njihovo ime, ne na moje, da se ne razve prekmalu, kdo sodi tekmo. Zjutraj po zajtrku imamo sodniki skupen sestanek s kontrolorjem sojenja. Ogledamo si video posnetke in gremo skozi specifike te tekme. Po kosilu sledi počitek in odhod s taksijem v dvorano, kamor pridemo vsaj uro in pol prej. Poleg ogrevanja je del procedure tudi preverjanje tehnike in sestanek s pomožnimi sodniki, zapisnikarji, časomerilci… Po tekmi imamo pogovor in analizo s kontrolorjem. Sledi večerja, spanje in odhod domov.«
Nekoč se je govorilo o tem, da so gostitelji točno vedeli, kakšno darilo morajo dati kateremu sodniku. Enemu živo družbo, drugemu uporabno darilo.»Spomnim se teh pripovedovanj. Ko sem začel soditi evropske tekme, ki so potekale še v času tekmovanja v okviru Fibe, je bilo darilo pred tekmo nekaj običajnega. Dobil si kakšno športno opremo, v Turčiji usnjeno jakno, v Italiji vrečko, v kateri so bile testenine, kava… Od uvedbe evrolige leta 2000 sploh nimaš nobenega stika z gostitelji. Vidiš jih le v dvorani. Za karkoli drugega imamo strogo prepoved.«
Se da živeti le od sojenja?»Samo od tega se da živeti, če si na nivoju, da sodiš evroligo. Večina slovenskih sodnikov ima zraven še kakšno službo, najpogosteje s polovičnim delovnim časom. Samo od sojenja bi lahko pri nas živeli trije, štirje.«
Do katere starosti običajno sodite?»Fiba ima še vedno starostno omejitev 50 let. Na srečo je evroliga pred nekaj leti ugotovila, da gre za nepotrebno administrativno prepreko. Trenutno v tej ligi sodi že sedem sodnikov, ki so stari nad 50 let. Najstarejša sta pri 54 Italijan Lamonica in Grk Christodoulou. Pred 13 leti sem sodil turnir, na katerem sta igrali dve evropski in dve NBA-ekipi. Sodili smo trije Evropejci in štirje Američani. Ko je 49-letni Grk Pitsilkas ameriškim kolegom omenil, da mu preostane samo še leto sojenja, so se ti začeli smejati. Eden od njih jih je imel 64, ostali trije so bili stari približno toliko kot on in so pripadali generaciji, ki je takrat začela soditi najpomembnejše NBA-tekme. Najbolj znan primer iz NBA je Dick Bavetta, ki se je po 39 letih sojenja v NBA upokojil, ko je bil star 73 let. Tam najpogosteje najboljši sodniki končajo v starosti okrog 65 let. Bistvena je kakovost, ne leta.«
Znano je stališče, pred desetletji znamenitega slovenskega sodnika Strickbergerja, ki je dejal, da on ni plačan, da sodi podaljške in bo že tako naredil, da teh ne bo.»V evroligi smo dovolj plačani, da odsodimo tudi podaljške.«
