Težave v Anconi rojenega Polonare so se začele leta 2023, ko so mu diagnosticirali raka na modih. Po operaciji oktobra istega leta se je 203 centimetre visoki in 90 kilogramov težki košarkar vrnil na igrišče že decembra kot član italijanskega kluba Virtus iz Bologne.
A komaj je prebrodil eno težko zdravstveno bitko, je sledil nov, še težji šok – zdravniki so odkrili, da ima levkemijo. Toda po transplantaciji so se razmere poslabšale in postale zelo kritične. Zaradi zapletov z venskim katetrom se je pojavil strdek, možgani pa so ostali brez kisika. Polonara je padel v komo, ki je trajala deset dni.
Žena Erika razkrila podrobnosti
"Zdravniki so mi napovedali 90-odstotno možnost, da bom umrl. Toda ne spomnim se veliko, saj sem se počutil, kot da ves čas samo spim. Bilo je zelo težko, a so mi dali vsaj kanček upanja za preživetje, v katero sem ves čas čvrsto verjel," se težkih trenutkov spominja Achille Polonara, ki je med kariero poleg igranja za italijanske klube (Teramo, Varese, Reggiana, Dinamo Sassari, Virtus Bologna) nastopal še v Španiji (Baskonia), Turčiji (Fenerbahče, Anadolu Efes), Litvi (Žalgiris), konec košarkarske kariere pa je dočakal v dresu kluba Dinamo Sassari.
Njegova žena Erika je v javnosti odkrila nekatere dramatične podrobnosti o zdravljenju v bolnišnici, med drugim tudi o komi. "Takoj po odstranitvi katetra mu je postalo zelo slabo. Padel je v nezavest, zdravniki pa so se borili za njegovo življenje, medtem ko so njegovi možgani izgubljali kisik." Po dolgem okrevanju se je poskušal v košarko vrniti z individualnimi treningi, a je kmalu ugotovil, da se nikoli več ne bo vrnil na kakovostno raven pred zdravstvenimi težavami.
Čustveno slovo na družbenih omrežjih
Zato se je odločil za konec kariere, v čustvenem poslovilnem sporočilu na družbenih omrežjih pa je med drugim zapisal: "Hvala trenerjem, soigralcem in zdravstvenem osebju, da so naredili vse, da se spet počutim vsaj kot dober igralec, predvsem pa dober človek. Celo tisti, ki so me kritizirali, so mi dali dodatno moč v boju z različnimi boleznimi."
O dnevu, ko se je dokončno odločil, da košarkarske copate obesi na klin, pa je dodal: "Želim si, da ta trenutek ne bi nikoli prišel, toda zdaj je zares čas za konec. Želim, da se me ljudje spominjajo po tem, da sem bil dober košarkar in vedno tudi dober človek. Košarka, pogrešal te bom."