Jurica Golemac se je rodil v Zagrebu mami Dalmatinki in očetu Hercegovcu. Z družino so se zatem zaradi dela kmalu preselili v Klanjec, v hrvaško Zagorje. Košarko je začel trenirati šele v srednji šoli, ko se je vrnil v Zagreb. Njegov prvi klub je bila Cibona, potem pa je odšel v Zrinjevac, kjer je igral v članski ekipi. Sredi devetdesetih let ga je opazil takratni trener Olimpije Zmago Sagadin in ga, ker na Hrvaškem zanj niso pokazali pretiranega zanimanja, pripeljal v Ljubljano. »Olimpija je bila takrat med štirimi, petimi najboljšimi moštvi v evroligi. Nor bi bil, če ne bi sprejel ponujenega,« je takrat pojasnil svojo odločitev. Po letu dni pri drugi ekipi in še enem pri Slovanu, ki je bil tedaj Olimpijina podružnica, ga je Sagadin poklical v prvo ekipo, katere standardni član je bil naslednje tri sezone. V tem času se je naučil tudi slovenskega jezika, saj so imeli vsi tuji mladi igralci dvakrat do trikrat na teden organiziran poseben tečaj. Pa tudi Klanjec, kjer je preživel otroštvo, ni daleč od slovenske meje. Vmes je dobil slovensko državljanstvo in začel igrati za reprezentanco. O tem, ali ga boli, da za hrvaško ni bil zanimiv, nikoli ni rad govoril.
Poškodba kolena mu je skrajšala kariero
Za Slovenijo je igral na dveh velikih tekmovanjih – evropskem prvenstvu 2003 in 2009. Na drugem na Poljskem je bila Slovenija tik pred tem, da osvoji kolajno, a je najprej nesrečno izgubila proti Srbiji v polfinalu, nato pa še na tekmi za tretje mesto proti Grčiji. »Tista reprezentanca je dominirala. V finalu nismo zaigrali le po nesreči. Srbijo smo v skupini premagali za enajst točk, nato visoko še Litvo pa tudi Turčijo. Dominirali smo. Bili smo edini, ki bi se lahko kosali s Španci. Vsakič, ko se spomnim tistega prvenstva, postanem žalosten. Zaslužili smo si igrati v finalu,« je dejal ob priložnosti. Po odhodu iz Olimpije je zamenjal številne evropske klube, med drugim je igral za Efes Pilsen, Virtus Romo, Panathinaikos in berlinsko Albo. Takratni trener Panathinaikosa Željko Obradović je zanj dejal, da je eden najinteligentnejših igralcev, s katerimi je sodeloval. Trenerski potencial je v njem videl tudi Jure Zdovc. »Ta pamet ga je včasih igralsko nekoliko zavirala, a jo utegne zato še toliko bolj izkoristiti v vlogi trenerja,« so bile besede Konjičana. Zadnja postaja v igralski karieri Golemca, ki je po dobri igri na naslednji tekmi vedno nosil iste nogavice, je bila Krka, čeprav tega ni načrtoval. Pri 35 letih je čutil, da bi lahko igral še vsaj dve sezoni, a mu jo je zagodla poškodba kolena. »To je za poklicnega športnika najtežje. Ko se moraš sprijazniti, da je tvoj čas minil,« je razlagal.
Začel je delati kot strokovni komentator pri hrvaški televiziji in za časopis Sportske novosti ter se dogovoril, da bo za eno izmed ekip NBA spremljal mlade, perspektivne igralce v Evropi. Vpisal se je tudi na fakulteto za športni menedžment, nato pa je prišla nepričakovana ponudba Slavena Rimca za pomočnika pri Ciboni. Tako se je začela njegova trenerska pot. »Dve leti in pol sem bil partner trenerju Cibone Rimcu. Partner pravim zato, ker nisem imel funkcije navadnega pomočnika, zato sem tudi sam čutil velik pritisk. Cibona je klub, pri katerem so zmage vedno v ospredju. Odigrali smo dva finala hrvaškega prvenstva in osvojili ligo ABA,« je opisal prve trenerske korake. Potem ko sta z Rimcem pri Ciboni tudi zavoljo kaotičnih in neurejenih finančnih razmer dobila odpoved, je poletje 2016 preživel z reprezentanco Gruzije, kjer je bil pomočnik selektorja Iliasa Zourisa, s katerim je nato sodeloval tudi na evropskem prvenstvu 2017. Prav grškega trenerja poleg Zmaga Sagadina, Nevena Spahije in Željka Obradovića omeni kot strokovnjaka, ki je najbolj vplival na njegovo trenersko filozofijo.
»Nato sem bil prost, z dobrim prijateljem Sanijem Bečirovićem, ki se je takrat podajal v agentske vode, sva se dogovorila, da mi sporoči, če bi slišal za kakšen klub, ki bo iskal trenerja. Tako mi je čez čas ponudil delo pri Šentjurju,« opiše začetek zgodbe s slovenskim prvoligašem. Na klopi Šentjurja je nasledil Krešimirja Bašića, ki je katastrofalno začel sezono, klub pa nato rešil pred izpadom. Takoj je bilo jasno, da gre za izredno nadarjenega trenerja, kar so hitro prepoznali v Kopru in ga povabili k ambicioznemu projektu Primorske. »S prehodom v Primorsko nisem preskočil razvoja, temveč storil pravo potezo,« je rekreativni igralec tenisa razlagal po osvojenem pokalu leta 2018, prvi lovoriki za novi klub, ki je nastal z združenjem domžalske Lastovke in koprskega Koša.
Olimpija prva košarkarska ljubezen
Po razočaranju v Čačku, ko je Primorska izgubila v finalu druge lige ABA proti Krki, je sledila sezona iz sanj. Koprčani so lani na 62 tekmah vknjižili neverjetnih 55 zmag in osvojili vsa tekmovanja, na katerih so sodelovali. Državno prvenstvo, druga liga ABA, znova pokal in superpokal. Ena sezona, štirje pokali. Poleti je Golemac pri Primorski dobil še vlogo športnega direktorja, vnovič izjemno dopolnil že tako močno moštvo in postal hit prvega dela lige ABA, ko so padali Partizan, Budućnost, Mornar in drugi. Nato pa je počilo. Projekt Primorske finančno ni vzdržal, zato je Koper zapustilo pet nosilcev, vključno s trenerjem. »Obdobja, ki sem ga preživel pri Primorski, ne bom nikoli pozabil. Ta projekt je bil naš dojenček. Prišli smo do tega, da smo postali ekipa, ki so se je nasprotniki v ligi ABA bali. Težko je bilo kar iznenada končati zgodbo, še zlasti zato, ker sem resnično mislil, da bom pri Primorski preživel še kar nekaj časa. Ambicije so bile velike. Klub je želel rasti, jaz pa z njim. Vse je potekalo vrhunsko. A žal je prišlo do tega, da smo zaradi finančnih težav morali iti vsak svojo pot,« je povedal v nedavnem intervjuju za Dnevnik.
A na novo službo mu ni bilo treba dolgo čakati. Čeprav je bilo ponudb veliko, je čakal. In ko je njegov dobri prijatelj Slaven Rimac pri Olimpiji po štirih zaporednih porazih dobil nogo, se je odprla zanj sanjska priložnost. »Olimpija je moja prva košarkarska ljubezen in bo imela pri meni vedno posebno mesto. Ko se pogovarjamo z nekdanjimi soigralci, se vsi radi spominjamo časov, ko nismo razmišljali o denarju, temveč le o zmagah in napredku. Tudi zdaj, ko se pomerim z Olimpijo kot trener, so čustva še vedno prisotna, a ko pride tekma, razmišljaš samo o tem, kako bo tvoja ekipa zmagala. Kdo je na drugi strani, ni več pomembno,« je razlagal še kot trener Primorske. Zdaj mu čustev ne bo treba več brzdati.
