Obdobje Michaela Jordana, ki je v dresu Chicago Bulls v ligi NBA šestkrat osvojil naslov prvaka, bo za vedno zapisano v zgodovino košarke. A leta hitro tečejo, klubu pa se od tedaj ni več uspelo boriti za vrh v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. Bilo pa je obdobje, ki je navijačem dalo upanje. Obdobje Derricka Rosa, za katerega se je zdelo, da bo odrešenik Chicaga. Kar se je zdelo kot vnaprej napisana zgodba o uspehu, pa se je zaradi poškodb sprevrglo v nočno moro. Kljub temu je Rose v osmih sezonah v dresu bikov pustil dovolj velik pečat, da so v sredo pod strop dvorane United Center ob bok Michaelu Jordanu (številka 23), Scottieju Pippnu (33), Bobu Lovu (10) in Jerryju Sloanu (4) dvignili njegov dres s številko 1, ki je pri Chicagu ne bo nosil nihče več.
Najmlajši MVP v zgodovini lige NBA
Za Derricka Rosa je bil sobotni večer izjemno čustven. Rodil se je in odraščal prav v Chicagu, prve košarkarske korake pa naredil na zunanjih igriščih južne strani mesta, v nevarni soseski Englewood, kjer je bil dnevno priča nasilju in kriminalu. Po srednji šoli Simeon Career Academy je za univerzo v Memphisu igral vsega sezono, kar je bilo dovolj, da so ga pri Chicagu na naboru leta 2008 vzeli kot prvega. Mesto je tako dobilo nekaj, česar si je dolgo želelo – lastnega zvezdnika, fanta iz soseske, ki bi moral popeljati klub na novo šampionsko pot.
Rose je hitro postal obraz nove ere bikov. Njegova eksplozivnost, bliskoviti prodori proti obroču, neustrašna igra in atraktivne poteze so navijače dvigovali na noge, Chicago pa je vse bolj verjel, da se lahko po letih povprečnosti vrne med elito. Vrhunec njegove kariere je prišel leta 2011, ko je pri le 22 letih postal najmlajši najkoristnejši igralec sezone (MVP) v zgodovini lige NBA. Takrat se je zdelo, da je pred njim dolgo obdobje prevlade.
Toda športna pot ni vedno pravična. V naslednji sezoni je Chicago v končnico vstopil kot najboljše moštvo na vzhodu. Pričakovanja so bila ogromna, a so se sanje navijačev razblinile že na prvi tekmi prvega kroga. Rose se je proti Philadelphii zagnal v enega svojih značilnih hitrih prodorov, pri odrivu pa se je nemudoma videlo, da nekaj ni v redu. Padel je po tleh, se prijel za levo koleno, kasnejša diagnoza je pokazala strgano križno vez. Po tej poškodbi Rose nikoli ni bil več enak igralec. Večkrat se je moral znova dokazovati, menjavati klube (New York, Cleveland, Minnesota, Detroit, Memphis) in sprejemati drugačne vloge, kot si jih je predstavljal na začetku. Kljub temu nikoli ni izgubil spoštovanja navijačev, zlasti v Chicagu, kjer so v njem videli simbol vztrajnosti in predanosti.
Legende se gradijo tudi z vplivom, ki ga imajo na mesto in ljudi
Čustveni vrhunec slovesnosti ob upokojitvi njegovega dresa je prišel z njegovim govorom. Rose se je zahvalil mestu, organizaciji kluba, nekdanjim trenerjem in soigralcem ter predvsem družini. »Ta pot nikoli ni bila samo o meni. Vedno je šlo tudi za mesto Chicago in za energijo, ki smo jo ustvarili skupaj,« je dejal ob dolgotrajnem aplavzu polne dvorane. Posebej ganljiv je bil trenutek, ko se je obrnil k materi in bratom, ki so ga spremljali od prvih treningov do lige NBA, ter pozneje nagovoril otroke.
Poklon so mu izrekli tudi nekdanji soigralci in legende kluba. Legendarni Michael Jordan je v videosporočilu poudaril, da je Rose vedno dostojno predstavljal klub in svoje mesto. Taj Gibson in Luol Deng pa sta poudarila njegovo skromnost ter vodstvene lastnosti, ki niso bile vedno vidne v statistiki, a so imele velik vpliv v slačilnici.
Za Chicago Derrick Rose nikoli ni bil zgolj košarkar. Je simbol upanja za številne mlade v mestu in dokaz, da je mogoče kljub odraščanju v revščini in svetu kriminala doseči sanje. Tudi po koncu aktivne kariere – superge je obesil na klin septembra 2024 – ostaja povezan z lokalno skupnostjo ter sodeluje pri projektih, namenjenih razvoju mladih. Upokojitev dresa s številko 1 tako ni le priznanje njegovim športnim dosežkom. Je poklon igralcu, ki je s svojo zgodbo navdihnil generacije in pustil neizbrisen pečat v Chicagu. Od zdaj naprej bo njegov dres visel pod stropom United Centra kot večni dokaz, da se legende ne merijo le po lovorikah in statistiki, temveč tudi po vplivu, ki ga imajo na mesto in ljudi.