Dober teden dni premora so imeli košarkarji New Yorka med zadnjo tekmo finala vzhodne konference, ko so s 4:0 pometli s Clevelandom, in prvo tekmo velikega finala lige NBA proti San Antoniu, ki se je na drugi strani pošteno namučil z Oklahomo in jo izločil šele po sedmi tekmi. Pred finalom se je med navijači razvnela debata, ali je bolje imeti v končnici nekajdnevni premor ali ohraniti tekmovalni ritem, čeprav igraš nekaj tekem več. Če gre soditi po prvem dvoboju velikega finala, se je New York v času, ki ga je imel na razpolago, dobro spočil ter preučil nasprotnika, obenem pa ohranil formo, ki je košarkarje krasila na zadnjih obračunih. V končnici so namreč prišli že do dvanajste zaporedne zmage, tokrat s 105:95, ter tako povedli v velikem finalu. Druga tekma bo v soboto ob pol treh zjutraj po slovenskem času prav tako v San Antoniu.
New York z nepopustljivo mentaliteto
Čeprav so se na koncu veselili uspeha svojih ljubljencev, pa je navijačem New Yorka med tekmo dvakrat zastal dih. Prvič v prvi četrtini, ko je košarkar San Antonia Harrison Barnes Jalenu Brunsonu padel na desno koleno. Ta je v bolečinah odšel v slačilnico, a se nato kmalu vrnil. Drugič pa v tretji četrtini, ko je San Antonio prišel že do prednosti 14 točk. A moštva trenerja Mika Browna ni zgrabila panika. Ostali so blizu nasprotniku, ko pa je bilo najbolj potrebno, je na sceno stopil Brunson, ki je v zadnji četrtini dosegel 13 od skupno 30 točk.
»Jalen je bil izjemen v drugem polčasu, neverjeten. Pravzaprav je počel tisto, česar smo od njega vajeni in že kar nekako pričakujemo. Pripeljal nas je do zmage. Žogo smo mu potisnili v roke, on pa se ni ustrašil,« je svojega prvega zvezdnika hvalil Mike Brown. »Ne bom rekel, da smo bili mirni, smo pa natančno vedeli, kaj moramo narediti. Ob tem imamo izjemno kemijo v ekipi, kar pomaga v takih trenutkih. Vedno si namreč krijemo hrbte in verjamemo drug v drugega. Tudi ko se znajdemo v zaostanku, se zavedamo, da bomo le z ekipno igro lahko splezali iz luknje. S tem je moštvo dobilo nepopustljivo mentaliteto, zato nas je težko premagati,« je pojasnil Jalen Brunson.
Pomembno vlogo pri prvi zmagi New Yorka v finalu je odigral tudi Karl-Anthony Towns, ki je v napadu pogosto napadal prvega zvezdnika San Antonia Victorja Wembanyamo in ga tako dodatno utrujal. »Želel sem biti agresiven v napadu od prvega trenutka. Ko se tekma začne, še ne veš točno, kako se bo nasprotnik postavil v obrambi. Poskušal sem mu onemogočiti, da bi se počutil udobno,« je pojasnil Karl-Anthony Towns, ki s soigralci sicer ni imel najboljšega napadalnega večera. Iz igre so metali z 41-odstotno, za tri točke pa z 31-odstotno uspešnostjo.
Wembanyame poraz ne skrbi
Zanimiv trenutek na tekmi se je zgodil sredi zadnje četrtine, ko je na parket pritekel navijač in se slikal z Wembanyamo, preden so ga odstranili varnostniki. Francoski zvezdnik se je pri tem nasmejal in zaradi reakcije požel številne simpatije. »Še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega, zato niti nisem vedel, kako naj reagiram. Podobno kot pred časom, ko je nad parketom letel netopir,« se je Victor Wembanyama spomnil na dogodek z januarske tekme leta 2024 proti Minnesoti.
Francoski zvezdnik sicer ni imel najboljšega večera. Resda je 26 točkam dodal 12 skokov, a je imel hkrati tudi šest izgubljenih žog in petnajst zgrešenih metov. »Vsaka ekipa se me obrambno loti drugače. A me ne skrbi, saj se bom prilagodil. Imel sem le slab večer, to je vse.« San Antonio v velikem finalu lige NBA igra sedmič v klubski zgodovini, prvič pa se mu je pripetilo, da je izgubil uvodno tekmo. »V ključnih trenutkih smo New Yorku dovolili preveč skokov v napadu. Gre za izkušeno ekipo, ki to kaznuje. Prav iz tega so gradili samozavest, zato moramo biti bolj pazljivi. Občutek imamo, da smo sami izpustili zmago iz rok. Vse, kar moramo na drugi tekmi narediti, je, da smo bolj pazljivi. Kaj drugega posebnega nam ni treba spreminjati. Ostajamo optimistični in samozavestni,« je še povedal Wembanyama.
Trener San Antonia Mitch Johnson pa je izpostavil pomen Wembanyamove prisotnosti v bližini obroča. »Moramo poskrbeti, da se giblje bližje obroča, in igrati hitreje. Takrat je najbolj nevaren, ko pa se razigra, mu steče tudi met od daleč. Tokrat se je poskušal razigrati z meti od daleč, in ker jih ni zadel, nato ni imel najboljšega večera. Zasluge za to ima tudi New York, ki je igral fizično in ga v to prisilil. To je nekaj, na kar se bomo morali prilagoditi.«