Memi Bečirović, košarkarski trener kitajskega kluba Džangsu Dragons: Življenje na Kitajskem se je normaliziralo

Kitajska je želela košarkarsko ligo nadaljevati maja, a je nato predsednik države Ši Džinping do nadaljnjega prepovedal vse dvoranske športe. Verjetno zato, ker je začelo prihajati veliko »tujcev«, torej Kitajcev, ki nimajo več kitajskega potnega lista. Na Kitajskem je namreč tako, da če državljan prevzame državljanstvo druge države, mora vrniti kitajski potni list. Z vračanjem se je število okuženih s koronavirusom znova nekoliko dvignilo in Džinping je začasno zaprl meje za tujce. Zadnja informacija je, da se bo liga nadaljevala 1. julija.

Povsem normalno je. Vse razen kinodvoran in športnih prireditev funkcionira kot pred izbruhom koronavirusa. Restavracije, frizerski saloni, masažni saloni, nakupovalna središča, vse je odprto. Tudi šole so spet odprte. Najprej so jih odprli za višje letnike srednjih šol, zdaj pa vsak teden postopoma še za nižje razrede. Ni pa še študentov. Nandžing je namreč študentsko mesto in samo v mojem naselju živi okoli 100.000 študentov. Pričakujemo jih čez 14 dni, medtem ko se naslednji teden odprejo vrtci. Z ženo sva bila pred kratkim dvakrat v mestu, ki je nabito polno. Peljala sva se z metrojem, kar pomeni, da se je praktično vse vrnilo v normalne tirnice.

Maske so še vedno priporočene. Vročino so do nedavnega merili povsod, denimo pred vstopom na metro ali v nakupovalno središče, a tega ne počnejo več, le še pred vrnitvijo v bivalno naselje. 95 odstotkov ljudi recimo nosi maske, ki pa so še vedno obvezne na metroju in v nakupovalnih središčih, torej v zaprtih prostorih. Ko pa sediš zunaj na letnih vrtovih restavracij in lokalov, si normalno brez maske. Tudi socialno distanco so opustili, metroji so že nabito polni.

Niti ne. Provinca Džangsu ima okoli 80 milijonov ljudi, okuženih pa je bilo 630, takšni so vsaj uradni podatki. Sicer pa nismo daleč od Vuhana. Dobrih 500 kilometrov, kar je za Kitajsko izredno malo. S hitrim vlakom si tam v dveh urah.

Vse je odvisno od tega, na katero letališče prideš. V Pekingu je kontrola izredno stroga. Z ženo sva priletela v Šanghaj, kjer ni tako hudo. Potem je odvisno od tega, od kod prihajaš. Slovenija ni bila na črni listi, bili pa so Italija, Francija, Španija, Iran… Iranskega košarkarja Hameda Hadadija so na letališču zadrževali deset ur in mu naložili številne preglede, medtem ko sva se z ženo zadržala dve uri. Potem dobiš na potni list nalepko. Če si okužen ali prihajaš iz žarišča, dobiš rdečo in te drugače obravnavajo, greš na drug avtobus in te odpeljejo v posebno izolacijsko poslopje. Če imaš rumeno, greš na normalen avtobus in te odpeljejo na drugo mesto, kjer prestaneš obvezno karanteno. Če pa dobiš zeleno, greš lahko sam z letališča. Z ženo sva se tako sama prijavila v hotel, v katerem se je izvajala karantena, kot se pri nas recimo v Velenju in Postojni. Dan po prihodu so nama vzeli bris. Po treh dneh sva lahko šla v svoje stanovanje, ker sva imela zeleno nalepko. Trije oziroma štirje dnevi v hotelu so se šteli, nakar sva bila še dodatnih deset dni v karanteni v stanovanju. Ampak to je resnično stroga karantena, pri kateri ne smeš niti smeti sam odnesti v smetnjak, temveč jih postaviš pred vrata in jih odnesejo drugi. Ob tem sva morala pošiljati temperaturo zjutraj in popoldan. Ko sva bila tudi na drugem testu, bris so nama vzeli 12. dan, negativna, so nama prinesli posebne papirje in sva se lahko normalno gibala povsod.

V Vuhanu je precej bolje. Pred nekaj dnevi so ga odprli. Videl sem posnetke s tamkajšnje železniške postaje, kjer se je trlo ljudi. Zagnali so gospodarstvo in odprli šole. Se pa pojavlja novo žarišče ob ruski meji pri Vladivostoku, ker je bilo ogromno migracij. Zdaj so tudi tam uvedli stroge ukrepe, ker se bojijo, da se ne bi stvari poslabšale, in so takoj ukrepali.

Ko sem se vrnil v Nandžing, so mi govorili, da se ljudje bojijo tujcev in se jih izogibajo. Kot sem že omenil, je tu veliko univerz in priznanih šol, zato je tudi veliko tujih študentov in profesorjev. Moram reči, da v tem mesecu, odkar sva z ženo prišla, nisva niti enkrat doživela, da bi se naju kdo izogibal, ali opazila, da bi se kdo koga izogibal. Slišal sem, da ljudje niso hoteli v dvigalo, če so bili v njem tujci, in podobno. Sam tega še nisem doživel.

Ne. Ampak saj nisem imel izbire. S klubom Džangsu Dragons imam pogodbo še za letošnjo in naslednjo sezono. Vodstvo kitajske lige je zagrozilo, da bodo tujcem, ki se ne bodo vrnili, prekinili pogodbe, naslednja tri leta pa ne bodo smeli igrati v tukajšnji ligi. Žal je prišlo do tega. Malo me je bilo strah, saj ne veš, v kakšno situacijo odhajaš. A ko sva z ženo prišla, sva videla, da je bil strah povsem odveč.

Ker je bilo letališče Brnik že zaprto, sva z ženo z Dunaja najprej letela v Bangkok, nato pa naprej v Šanghaj. Vse je organiziral klub. V Sloveniji sva naredila test na koronavirus in potem s potrdilom, ki ni smelo biti starejše od štirih dni, prečkala mejo. Z Dunaja sva poletela v Bangkok, na letalu nas je bilo vsega skupaj morda petnajst. Iz Bangkoka v Šanghaj pa je bilo letalo polno. Dva dni zatem so kitajsko mejo zaprli za tujce.

Vse od mojega prihoda treniramo normalno. Manjka le Miroslav Raduljica, saj je Srbija zaprla meje in ne more potovati. Zato nam na neki način ustreza, da je nadaljevanje tekmovanja preloženo. Imam pa tu Američana Antonia Blakeneyja, ki je prišel dva dni pred mano. Pri drugih klubih je situacija različna, nekateri imajo oba tujca, nekateri enega, tretji nobenega. Petdeset odstotkov tujih trenerjev in igralcev je tu, polovica jih manjka.

V Aziji sem že osem let, saj sem bil pred tem tri leta v Iranu. Tista izkušnja mi je pomagala. Sicer je razlika med Iranom in Kitajsko velika, ampak še vedno gre za Azijo. S tem da tem smo veliko hodili na turnirje na Kitajsko in tako naprej. Tako da sem približno vedel, kaj me čaka. Mislil sem si, grem poskusit za eno sezono, potem pa bom videl, kaj bo. No, ostajam že peto leto. Ogromno je trenerjev, ki pridejo in ostanejo mesec ali dva. Ali jih odpustijo ali pa gredo sami. Težko je, tukaj je druga kultura in drugače razmišljajo. Meni sicer kar ustreza. Infrastruktura je dobra, proračuni klubov tudi, težko pa sprejemajo spremembe. Recimo da bi spremenili način ali ure treningov. Tukaj moraš počasi in previdno uvajati novosti. Druga stvar je, da te sprejmejo kot trenerja, tako po človeški kot strokovni plati. Ni lahko, a meni je uspelo. Na začetku, ko te ocenjujejo, potrebuješ nekaj sreče, tudi z rezultati, ko te enkrat sprejmejo, pa lahko ostaneš, kolikor hočeš.

Prva štiri leta smo rezultatsko ves čas napredovali, a se je ekipa postarala in smo jo morali pred letošnjo sezono pomladiti, tako da je sledil rezultatski padec. V prvi sezoni smo bili 18. med 20 ekipami, v drugi deseti, v tretji osmo in v četrti peti. Letos smo trenutno na 15. mestu. Do desetega mesta, ki nam je cilj, nam manjkata dve ali tri zmage, do konca pa je še 16 tekem. V prvo ekipo smo vključili pet mladih igralcev, ki tudi precej igrajo, dva starejša pa smo izgubili oziroma sta šla v druga kluba.