Inštruktor in predavatelj Mednarodne košarkarske zveze FIBA, avtor mnogih publikacij, trener mladinskih in članskih selekcij Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Nekoč trener Olimpije, Cibone, Slovana in nekaj italijanskih klubov. Za njim je 20 sezon glavnega trenerja članskih ekip, 14 let treniranja različnih kategorij moških reprezentanc Slovenije in Jugoslavije. Na uradnih mednarodnih tekmovanjih je kot trener kadetskih, mladinskih in članskih reprezentanc Jugoslavije osvojil osem kolajn: šest zlatih, srebrno in bronasto in kot pomočnik trenerja članov Jugoslavije dobil še pet kolajn.
Ste v upravnem odboru košarkarskega kluba Petrol Olimpija, ki se je pred kratkim združil z zagrebško Cedevito. Kaj ta poteza pomeni za ljubljansko moštvo?»Na to gledam pozitivno. Z združitvijo bo zagotovljen proračun, ki bo omogočal, da bo v Ljubljani ekipa sestavljena iz res kakovostnih igralcev. Glede na to, da je predsednik Berločnik vztrajal na sanaciji dolga, so bila sredstva za sestavo članske ekipe zadnja leta relativno skromna v primerjavi s klubi, ki nastopajo v evropskih tekmovanjih. Veseli me tudi dejstvo, da bosta obe sredini skrbeli za svoj lastni mladinski program, tako v Zagrebu kot v Ljubljani.«
Obstaja slovenska šola košarke, kot je nekoč jugoslovanska?»Sledimo trendom, ki so bili v veljavi na področju nekdanje skupne države, zavedajoč se hendikepa, da nimamo visokih igralcev, zato veliko gradimo tudi na agresivni obrambi zunanjih igralcev. Za jugoslovansko košarko je bila značilna tehnična kakovost in individualna taktična sposobnost igralcev ter njihova ustvarjalnost. Z Aleksandrom Nikolićem se je postopoma izboljševala tudi igra v obrambi, ki je v času Jureta Zdovca, lahko rečem z njim na čelu, dosegla vrhunec.«
Brez kakovosti ni poti v reprezentanco
Slovenija je imela v posameznih obdobjih po enega izstopajočega košarkarja v reprezentanci. V letih 1956 do 1970 je dominiral Ivo Daneu, sledil je od 1968 do 1977 Vinko Jelovac, od 1977 do 1983 Peter Vilfan, od 1986 do 1991 Jure Zdovc. Je šlo pri sestavi reprezentance tudi za nacionalni ključ? Brane Oblak pravi, da so bili pri selekcioniranju nogometne reprezentance pozorni tudi na to.»Mislim, da brez ustrezne kakovosti ni mogel nihče priti v reprezentanco. Največ kakovostnih igralcev sta imeli, kot največji republiki, Srbija in Hrvaška. Peter Vilfan je bi najkakovostnejši igralec svoje generacije, tudi najbolj talentiran Slovenec od vseh, s katerimi sem delal. Spomnim se, kako so ga domači navijači, zatem ko smo leta 1975 na mladinskem balkanskem prvenstvu v Čačku osvojili zlato medaljo, on pa se je izkazal z nekaj atraktivnimi zabijanji, posadili v naslanjač in ga od dvorane ob Moravi nesli dvignjenega v zrak do hotela, kjer smo prebivali.«
Imel je tudi, kako naj rečem, »močan« karakter.»Kot mnogi vrhunski športniki je imel svojo specifično osebnost, ki ga je na nek način ovirala. Večkrat je bil premalo premišljen in je reagiral impulzivno. Leta 1984 je ostal brez olimpijskih iger, ker ni prenesel, da je trener kot prvi branilski par postavil brata Petrović. Šel je k Novoselu in mu povedal, da pod takšnimi pogoji ne želi sodelovati.«
Pogovarjava se na dan, ko je Jugoslavija pred 30 leti v Zagrebu postala evropski prvak. Za reprezentanco so nastopali Petrović, Divac, Rađa, Kukoč, Paspalj, Zdovc … Vi ste bili pomočnik Dušana Ivkovića. Katera vaša reprezentančna akcija vam je ostala najbolj v spominu?»To so bile sredozemske igre leta 1983, ko so nas praktično vsi odpisali. Potekale so sredi septembra in ker so klubi takrat že sredi zaključnih priprav za novo sezono, mi je odpovedalo 13 igralcev. V strokovnem štabu je bil ob meni kot glavnem trenerju prisoten le še zdravnik. Spomnim se, kako je pred finalom vodja italijanske delegacije nam in osebju za zapisnikarsko mizo podelil zlate značke kot spomin na njihovo evropsko zlato. Razmišljal sem, kaj naj naredim. Spomnil sem se, da imam v torbi nekaj značk prehranske industrije Carnex iz Vrbasa in sem kar te razdelil, da sem nekako držal korak s prijaznimi Italijani. V polfinalu smo premagali Grke in v finalu Italijane, kar je bilo veliko presenečenje, saj je bila v njihovi ekipi polovica igralcev, ki so nekaj mesecev pred tem osvojili evropsko prvenstvo. Na pot so nas pospremili kot turiste, vrnili smo se kot prvaki.«
Finale po balkansko
Za tem ste odšli na olimpijske igre kot pomočnik Mirka Novosela. Z njim sta sodelovala tudi v Ciboni.»Novosel je vse bolj postajal športni funkcionar in povabil me je za glavnega trenerja v sezoni 1986/87. Postali smo evropski pokalni zmagovalci in zmagali vseh 22 tekem v ligaškem delu državnega prvenstva, vendar naslova državnih prvakov nismo osvojili. Zgodilo se je nekaj zanimivega, 'balkanska posla', bi rekel. V polfinalu smo najprej v Zagrebu premagali Crveno zvezdo z 92 : 74 in v Beogradu izgubili za dve točki. Na tej tekmi je Mihovil Nakić prejel tehnično osebno napako, drugo v tej sezoni, kar ne bi smelo imeti hujših posledic, saj je bila prepoved nastopa na eni tekmi šele po tretji tehnični. A pred zadnjo tekmo smo dobili iz Beograda obvestilo, da Nakić ne sme igrati, ker je dobil eno tehnično napako še v prejšnji sezoni.«
Na vaše delovanje pri Ciboni je vezana zanimiva anekdota, ko ste med polčasom ostali v slačilnici.»Na eni od tekem sem po sestanku v slačilnici med polčasom stopil še do stranišča. Igralci so zapustili prostor, zadnji pa je zaklenil vrata in predal ključ našemu uradnemu predstavniku. Mobitelov še ni bilo in drugi polčas se je že skoraj začel, ko so ugotovili, da nekaj ni v redu. Da bi bila zgodba bolj zanimiva, so nekateri pripovedovali, da sta me Petrović in Arapović namerno za šalo zaklenila v slačilnico.«
Kakšna je razlika med nekdanjo košarko in to, ki jo gledamo danes?»Nekoč se je bistveno več skrbi posvečalo razvoju tehnike in individualne taktike. Zdaj je velik poudarek na razvoju moči. Trenerji veliko pozornosti posvečajo predvsem taktiki in igralci si vse pogosteje omislijo dodatne osebne trenerje, s katerimi delajo prek poletja na izboljševanju tehnike.«
Centri kot branilci
Kljub vsemu so visoki igralci v tehniki zelo napredovali. Danes 210 centimetrov visoki košarkarji obvladajo žogo, kot so jo nekoč le precej nižji igralci.»Nekoč so vsakega malo višjega igralca porinili pod koš in ga učili le prvine, ki so značilne za centrski položaj. Spomnim se na primer vas, ko ste nastopali za mlade reprezentančne selekcije. V novomeškem klubu so že bili toliko osveščeni, da so iz vas naredili hitrega, skočnega zunanjega igralca z zelo dobro tehniko. Še 10 let pred tem bi igrali na položaju pod košem. Danes ima 221 cm visoki Dončićev soigralec Latvijec Porzingis tehniko kot tisti pri 185 centimetrih. V sodobni košarki ima igralec na položaju 4 nalogo, da sodeluje tudi pri organiziranju igre. Tak je bil Dirk Nowitzki, tak je Nikola Jokić in tak je bil človek, ki je bil desetletja pred časom, Krešimir Ćosić. Avantgardni Ćosić je tudi videl v mladem Divcu človeka, ki bi lahko igral takšno košarko. Verjel je vanj in ga hodil individualno trenirat iz Zagreba v Kraljevo. Kot najstnika ga je vpoklical v reprezentanco in mnogi se še spomnijo tekme, ko smo proti Sovjetski zvezi v zadnji minuti zapravili 9 točk prednosti, osemnajstletni Vlade Divac pa je v tej usodni minuti naredil dve veliki napaki. Mnogi so ga obsojali, se jezili nanj, Krešimir Ćosić pa ga je na naslednji tekmi proti Braziliji postavil v prvo peterko. To je bil Ćosić.«
Nekoč so naši najboljši igralci igrali v domači ligi. Ti so zdaj v tujini, pri nas pa se vsako sezono zamenja kar nekaj tujcev, katerih izbor ni vedno najbolj posrečen.»Naši klubi imajo premajhne proračune, da bi si lahko privoščili najboljše slovenske igralce. Z denarjem resno konkurirajo tudi že države, kot so Češka, Slovaška, Madžarska, Avstrija… Po drugi strani pa mislim, da mladi odhajajo prezgodaj. Pogledal sem seznam kandidatov za državno prvenstvo za selekcijo do 16 let. Sedem med njimi jih je že v tujini. Dobro bi bilo, da se starši zavedajo, da se Luka Dončić rodi na nekaj desetletij in da ne bodo vsi kot on. Kar nekaj slovenskih klubov ima zagotovljene kakovostne strokovne in organizacijske pogoje za delo z mladimi.«
Kaj bi še naredili v košarki?»Seveda me delo še vedno zanima, vendar mislim, da je zdaj predvsem čas, da se zahvalim ženi Majdi, ki me je podpirala ves čas moje pogoste odsotnosti, in zdaj že odraslima otrokoma Vesni in Žigi, da sta to razumela.«
