Še vedno je kar veliko. Vedeli smo, da je Belgija ena izmed favoritinj prvenstva, a vseeno imeli občutek, da tekmo lahko dobimo. Na njo smo se vrhunsko pripravili, imeli v drugi četrtini že prednost 15 točk, a nato popustili in dovolili, da nas ujamejo. V drugem polčasu smo se znova zbrali, povedli in diktirali ritem igre. Bile so priložnosti, a so bile igralke premalo zbrane. To potrjuje tudi slab odstotek meta, pri čemer so zgrešile tudi nekaj lahkih polaganj. Bili smo prepričani, da bomo lahko dali več kot 70 točk, a nam je na koncu do tega malo zmanjkalo, medtem ko jih je Belgija dosegla 72. Tisti zgrešeni 'zicer' Shante Evans pri našem vodstvu s 65:63 dobro minuto pred koncem nas bo še dolgo preganjal v spanju. Res smo čutili, da lahko naredimo nekaj več. Smo naredili korak naprej, kar me veseli. Pokazalo se je, da naše besede pred prvenstvom niso bile prazne. Vedeli smo, da lahko enakovredno igramo proti vsem ekipam. O tem smo prepričali dekleta in pokazali, da res lahko, čeprav je situacija v slovenski ženski košarki slaba. Vse skupaj imamo 20 profesionalk, v primerjavi s Turkinjami, Francozinjami, Belgijkami..., ki jih imajo več sto. A po drugi strani imamo tudi mi določeno znanje. Vemo, kako delati in zato smo Slovenijo vpisali na zemljevid evropske reprezentančne ženske košarke.
Je Slovenija na evropskem prvenstvu plačala davek neizkušenosti?Seveda. Predvsem naša klop je bila šibka. Treba se je zavedati, da je pet deklet še pred dvema letoma na evropskem prvenstvu na Češkem navijalo na tribunah. Zdaj so bile prvič na prvenstvu. Reakcija je bila, kakršna je bila. A nikakor jim tega ne očitam. To je povsem normalno. Po drugi strani pa sem prepričan, da bi bili prvi v skupini, če se Eva Lisec ne bi poškodovala na prvi tekmi. Potem bi skoraj gotovo ugnali Madžarsko, tudi Turčijo in se proti Italiji borili za vrh skupine C. Igrati proti Italiji z Evo Lisec ali brez nje je velika razlika.
Proti Madžarski ste dobrih pet minut pred koncem vodili za devet, nato pa so nastopile črne minute. So bile te posledica šoka zaradi poškodbe Liščeve ali česa drugega?Bile so res črne minute. Niso bile le posledica poškodbe Liščeve, temveč tudi tega, da je Evansova naredila peto osebno napako in morala iz igre. To je naredilo razliko, saj smo ostali brez nosilk pod obročema. Z eno ali drugo na parketu bi gotovo tekmo pripeljali do zmage. Tako pa na klopi nismo imeli več prave alternative. Svoje je nato naredila še naturalizirana Američanka Yvonne Turner, ki je prevzela odgovornost, zadela dve trojki in odločila zmagovalca.
Kaj se je dogajalo nato na tekmi proti Italiji, ki je bila vaša daleč najslabša na prvenstvu?Po tekmi s Turčijo je dekleta zajela evforija, saj je bilo že jasno, da smo si prvič zagotovili preboj med 12 najboljših reprezentanc na prvenstvu. Čustveno so se nekoliko izpraznile, zato je padla zbranost, posledica pa je bila slaba predstava in visok poraz. Tukaj je znova do izraza prišla neizkušenost, še enkrat pa bi omenil odsotnost Liščeve, saj bi bila z njo to povsem drugačna tekma.
Ste čutili že pred tekmo, da osredotočenost ni prava?Ne. Pristop k tekmi in vse drugo je bilo enako kot pred tem. V pogovoru z igralkami po tekmi pa mi je bilo hitro jasno, kaj je botrovalo slabi predstavi. Preprosto so se na tekmi s Turčijo, ki je bila za biti ali ne biti in kjer so dekleta pokazala pravi karakter, čustveno iztrošile in se do tekme z Italijo niso uspele pobrati.
Bi lahko storili kaj drugače, da Belgija na tekmi dodatnih kvalifikacij za četrtfinale ne bi že do polčasa izničila prednost 15 točk, ki ste jo imeli sredi druge četrtine?Tekmo smo si pogledali znova in težko rečem, da bi lahko s čimer koli spremenil potek dogodkov. Preprosto so bila dekleta premehka v napadu, manj agresivna kot v prvi četrtini. Belgijke so tako izvedle številne protinapade, kar je sicer njihovo glavno orožje. Nam je padla koncentracija, dali smo le 14 točk v drugi četrtini, kar je premalo, in tako izpustili iz rok lepo prednost. Toda v drugem polčasu smo se pobrali, bili v dobri situaciji, a se je obrnilo drugače. Tudi kakšna sodniška odločitev nam ni šla na roko, ob tem pa še klop znova ni dala svojega. Z le štirimi igralkami žal ne moreš dobiti take tekme.
Zdi se, da Slovenija tudi pri sodnikih še gradi ugled.Zagotovo. Tukaj smo še zelo zadaj, kar se je na prvenstvu dobro videlo. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da nam je vse tri skupinske tekme sodil isti glavni sodnik iz Romunije. Vsakokrat je sodil slabo. Imeli smo slabo sojenje, a tako je. Vsekakor pa to ne sme biti izgovor.
Slovenska reprezentanca je bila povprečno najmlajša na prvenstvu. Zdi se, da je prihodnost svetla.V zadnjih letih smo slovensko žensko člansko reprezentanco pripeljali v sam evropski vrh. Ko smo govorili s trenerji in direktorji najboljših reprezentanc, smo dojeli, da nas jemljejo zelo resno. Dokazali smo, da lahko igramo na najvišji ravni in da imamo znanje. Dvakrat zapored smo se uvrstili na evropsko prvenstvo in odigrali dobra turnirja. Pred dvema letoma z veliko bolj izkušeno ekipo, kjer so bile Maja Erkić, Sandra Piršić, Živa Zdolšek, Tina Trebec in Rebeka Abramović. Tokrat smo pomladili ekipo in kljub temu z vsemi igrali enakovredno, tako da se pomladitev ni poznala niti v kvalifikacijah niti na evropskem prvenstvu. Prihodnost ženske članske reprezentance je tako resnično svetla. Res je, da moramo predvsem v mlajših kategorijah na klubski ravni delati še bolj kakovostno.
Podpora javnosti je bila med pripravami in prvenstvom ogromna. Vas je presenetila?Želeli bi si, da bi imela ženska košarka enako podporo kot moška. A to preprosto ni mogoče. Predvsem zato, ker ženska reprezentanca dolgo ni naredila ničesar. To igralke učim, da moramo nekaj narediti, da nas bodo jemali resno. V zadnjih letih so se le pokazali rezultati in posledično je bilo tudi večje zanimanje javnosti in medijev. Posebna zahvala gre navijačem, ki so bili resnično izjemni in je bil užitek igrati z njihovo podporo.
Pogodba s Košarkarsko zvezo Slovenije vam bo potekla. Se še vidite v selektorski vlogi?Želel bi si nadaljevati zgodbo s to ekipo, a najprej potrebujem odmor in čas za razmislek ter pogovor z družino. Imam zelo natrpan ritem, saj je ogromno dela tudi v klubu v Celju. Zagotovo pa se bom usedel tudi z ljudmi iz košarkarske zveze, ki so izredno korektni in nam ves čas nudijo maksimalno podporo. S tega vidika jim gre velika zahvala. Bomo videli, kako se bo razpletlo.
