Dalibor Damjanović, trener Krke: Volja do življenja in trenerstva

Odličen. A če dobro pomislim, imam občutek, da smo dobili le dve tekmi več v sezoni. Nad nami ni visel pritisk rezultata. V zaključni pokalni turnir smo šli le s pozitivnimi mislimi ter maksimalno pripravljenostjo. Po uspehu proti Olimpiji sem imel ogromno dela, da sem igralce prepričal v miselni preklop. Zmaga proti Ljubljančanom nam ne bi pomenila nič, če bi klonili proti Šentjurju. To je velik uspeh, a ostajam trdno na tleh. To zahtevam tudi od igralcev, saj nas čaka še sklepni del sezone.

O tem nisem razmišljal. Pritisk sem čutil pred finalom, a zaradi nasprotnika. S Šentjurjem smo se v četrtfinalu državnega prvenstva že opekli, ravno zaradi tega, ker nam ni uspelo narediti miselnega preklopa po visoki zmagi na prvi tekmi. Bal sem se, da bi moji igralci podcenili tekmeca, hkrati pa sem se spraševal, ali sem moštvo pripravil dovolj dobro, da bo v finalu lahko dalo vse od sebe.

Odločitev ni bila enostavna. Ko so mi v klubu ponudili mesto glavnega trenerja, sem si vzel čas za razmislek. V Krki sem že nekaj let in če bi želel biti glavni trener, bi lahko v preteklosti to po vsej verjetnosti tudi že postal. A to ni moj stil. Sem zvesti pomočnik, zato sem si želel, da bi štab, ki je začel sezono, to tudi končal. Prišlo je do rošade, tudi po pogovoru z Anzulovićem pa sem se odločil, da ponujeno sprejmem. Situacija ni bila rožnata, a nam je v ligi ABA uspelo premagati Split, kar je bilo ključno.

Moraš biti predvsem pameten. Kot pomočnik si človek, ki se mu igralci pogosto izpovejo in jim moraš dajati podporo. Ko sem sprejel vlogo glavnega trenerja, sem poskušal narediti počasen preskok. K sreči ni bilo težav in že na prvi tekmi proti Heliosu so bile energija, volja, želja in reakcija izjemne. Zmagali smo z visoko razliko in ta tekma nam je bila nato vodilo za naprej.

V mlajših letih sem igral v Kranju pri Triglavu s takšnimi igralci, kot so Marko Milić, Gregor Hafnar in Dragiša Drobnjak. V mladosti igraš tudi zaradi druženja s prijatelji. Po naravi sem zelo realen in objektiven. Po njihovem odhodu sem ocenil, da ne morem igrati na visoki ravni, zato sem se raje posvetil študiju. Povsem slučajno me je takratni trener Triglava Franci Podlipnik kasneje poklical, ali bi treniral »mularijo«. Sprva me to ni zanimalo, a je bil vztrajen in dosegel svoje. S trenerstvom sem se zastrupil, ko sem povsem na svojo željo odšel na kamp v Zlatibor. Vodja je bil Aleksander Nikolić, izmenjali pa so se vsi najboljši srbski trenerji.

Ko sem prevzel vodenje članske ekipe Triglava in jo takrat iz druge lige ekspresno vrnil v prvo, me je poklical David Dedek, ali bi prišel v Anwil. Z njim sem šel na Poljsko. Mislil sem, da bom tam ostal eno leto, a sem na koncu tri. Dedka je kasneje zamenjal Aleš Pipan, Pipana pa Zmago Sagadin. V tem pogledu sem imel veliko srečo, da so prihajali slovenski trenerji. Tudi kasneje bi še lahko ostal, saj so bili zadovoljni z menoj, a sem čutil domotožje in sem se vrnil v Slovenijo.

Imel sem hudo prometno nesrečo, za katero sem bil kriv sam. Bil je zimski dan, na avtu sem imel letne gume, se med vožnjo sklonil, da bi pobral telefon, zapeljal s ceste in se z veliko hitrostjo čelno zaletel v drevo. Takrat sem padel v nezavest, izgubil veliko krvi in se prebudil v bolnišnici. Zdravniku sem rekel, naj opravijo svoje, jaz pa se bom maksimalno boril za življenje. Ko sem nato znova prišel k sebi, sem imel povito glavo, saj mi je del obraza povsem 'razparalo'. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem rekel, da bi bolje, če bi kar umrl. Zdravnik se je razjezil in mi dejal, da tega ne smem več nikdar izreči. Dodal je, da ta poklic opravlja že vrsto let, da je videl marsikaj in da sem lahko srečen, saj da tako nesrečo preživi le en odstotek ljudi. Menda sem pokazal izjemno voljo do življenja. Od tega dogodka naprej sem začel gledati povsem drugače na svet. Postal sem družinski človek, pred tem pa videl zgolj in samo košarko, v katero sem bil vpet dobesedno od jutra do večera, pogosto pa tudi ponoči. Nekaj me je moralo zaustaviti in očitno je bila to huda nesreča. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, sem spoznal ženo Katjo, s katero imava dva otroka in se jim ob tej priložnosti zahvaljujem za vso njihovo podporo.

Zmago je eden večjih mentorjev v moji karieri. Po prihodu iz Poljske sem odšel v Škofjo Loko, nato pa je sledil njegov klic za delo pri Heliosu. Tri lepe sezone sem preživel v Domžalah in se ogromno naučil. Ostala sva v zelo dobrem odnosu. Ko imam le malo časa, se z veseljem usedem z njim na kavi. Ko sem prevzel mesto prvega trenerja Krke, mi je bil v veliko podporo. Poklical me je in zaželel vse najboljše ter dodal, da verjame vame in naj bom hraber ter odločen. Zelo ga spoštujem.

Tanka je linija med junakom in bedakom. Lahko bi se obrnilo drugače in se zdaj sploh ne bi pogovarjala. Izteklo se je odlično, ni pa bilo lahko. Imam ambicije, a tudi načela. Uživam v svojem delu, bomo pa videli, kako in kaj naprej. S Krko imamo dogovor do konca sezone, zdaj pa je na klubu, da sprejme odločitev.