Roglič je bil ob odsotnosti Tadeja Pogačarja prvo ime slovenske reprezentance v Kanadi, obenem pa je bil tudi edini, ki je od varovancev selektorja Uroša Murna končal 273 kilometrov dolgo preizkušnjo. Na koncu je zasedel 21. mesto z zaostankom 3 minute in 29 sekund za zmagovalcem Brandonom McNultyjem iz ZDA.
Dolgo je bil izkušeni Zasavec, ki v zadnjih letih ni veliko dirkal na enodnevnih klasikah, celo v boju za kolajne, zato je bil zadovoljen s preizkušnjo. "Mogoče se včasih prevečkrat osredotočamo na sam cilj in se izgubimo na poti. Super je bilo, dokler sem imel moči, sem bil, kjer je bilo treba. Na koncu me je malo zmanjkalo. Vseeno si nimam ničesar očitati. Vesel sem svoje predstave," je za RTV Slovenija po skoraj šestih urah in pol na kolesu dejal Roglič.
Dolgo se je zdelo, da bi utegnilo biti njegovo pogumno dirkanje dovolj za kolajno, potem ko se je znašel v ospredju skupaj z mojstrom enodnevnih klasik, kot je Nizozemec Mathieu van der Poel. Slednji je na koncu osvojil bronasto kolajno, srebrn je bil Avstralec Michael Matthews. "Nova družba," je opisal svojo dolgotrajno vožnjo na čelu dirke in dodal: "Mogoče res nisem vajen vseh teh fantov in biti v ospredju. Presenetil sem še samega sebe. Tudi sam bi si želel, da bi bilo to v boju za kolajne, a se je dirka na koncu odvila drugače. Polovili so nas in to je to."
Vseeno je bila to odlična predstava slovenskega veterana. Morda je najboljši komentar njegove predstave prišel že med samo dirko iz slovenskega šotora, kjer so bili zbrani nekateri člani slovenske ekspedicije ter kolesarji, ki so predčasno končali preizkušnjo. "K...a, ta gre res na medaljo," se je glasil komentar ob spremljanju dirke. Medalje na koncu ni bilo, je pa Roglič vseeno lahko Kanado zapustil z dvignjeno glavo.