Za nami je devet od 21 etap in 1420 od 3290 kilometrov. V nobenem pogledu nismo še niti na polovici, toda vseeno jih ni malo, ki menijo, da je zmagovalec 113. dirke po Franciji že odločen.
Pogačar bi si lahko na hrbet prilepil Dantejev izrek: Opustite vsakršno upanje, vi, ki zasledujete. Morda je vse skupaj še najbolje povzel sveže upokojeni britanski as Chris Froome, ki je tako kot Pogačar štirikrat dobil najpomembnejšo dirko na koledarju. »Veliko ljudi pravi, da sva izenačena in da sva oba štirikrat osvojila dirko po Franciji, toda on je še vedno star le 27 let. Ko sem prvič slavil na Touru, sem bil star 28 let, tako da je v tem pogledu precej pred mano. Neverjetno je, kaj počne. Je v izjemni formi, letos je naredil nov korak naprej. Jasno je bilo, da bo na start prišel kot nesporni favorit številka ena, toda nisem pričakoval, da bo imel že po šesti etapi skoraj tri minute prednosti. Psihično uničuje konkurenco. Mislim, da mora le še ostati na kolesu in zmaga bo njegova. Za nas, navijače in gledalce, bo bolj zanimivo spremljati boj za preostali dve mesti na zmagovalnem odru,« pravi Froome, ki je rumeno majico nosil 59 dni. Pogačar jo je včeraj 58 in se bo v torek z Britancem izenačil na četrtem mestu večne lestvice.
Ob tej redko videni prevladi so seveda znova priplavali na površje nejeverni tomaži, ki dvomijo, da je vse čisto oziroma da je Pogačar čist. Brez vsakršne oziroma kakršne koli konkretne podlage se predvsem na družbenih omrežjih razmetava z obtožbami o dopingu, a tako je v kolesarstvu. Večno breme kolesarstva, ki izvira iz temačne preteklosti.
Pri Remcu gre samo zanj
Psi lajajo, karavana gre dalje. Uvodni podaljšani teden so zaznamovala tudi trenja znotraj ekipe Red Bulla. Med tistimi, ki niso niti najmanj presenečeni nad kratkim stikom med kapetanoma rdečih bikov Remcom Evenepoelom in Florianom Lipowitzem, je Patrick Lefevere. Slednji Remca dobro pozna, vrsto let je delal z njim, v svoji kolumni v Het Nieuwsblad pa je med drugim zapisal, da je bilo le vprašanje časa. »Oprostite, ampak to je bilo zapisano v zvezdah. Z Remcom sem delal sedem let in verjemite mi, on je alfa moški med alfa moškimi. Pri Remcu gre samo zanj. Jaz, jaz sam in jaz. Deljeno vodstvo? Mu ne pride na misel. Če to zveni grobo, potem mi pokažite vodjo ekipe, pravega vodjo ekipe, ki ne razmišlja podobno,« pravi nekdanji dolgoletni šef ekipe Soudal Quick-Step.
Poleg Pogačarja in Tima Merlierja, ki je trenutno najmočnejši sprinter v karavani, je podaljšani uvodni teden zaznamovala tudi peklenska vročina, zaradi katere so med drugim za 30 kilometrov skrajšali današnjo deveto etapo. Kljub skrajšanju je v beg želelo pol karavane, v ubežno skupino dneva pa se je po 50 kilometrih divjega boja na koncu prebilo nekaj odličnih kolesarjev. Tom Pidcock, Mathieu van der Poel, Derek Gee-West, Lennert Van Eetvelt, Quinn Simmons …
Emirati so jih na začudenje mnogih dolgo držali na kratkem povodcu. Morda se je Pogačarju in moštvenim kolegom mudilo v hlad ali pa so se nadejali še ene etapne zmage, toda na koncu so vendarle malce stopili s plina in narekovanje ritma prepustili drugim z ekipo Netcompany Ineos na čelu. Nekoč mogočni Ineos je, če gre seveda verjeti radijski komunikaciji, branil 11. mesto Egana Bernala v skupnem seštevku, čeprav se zdi bolj logično, da so želeli s Filippom Ganno v boj za etapno zmago. V vsakem primeru – kako so padli mogočni.
Emirati so zakuhali dramo, potema pa se mirno povlekli nazaj in iz prve vrste opazovali razburljiv razplet. V tem polaganju rok z zasledovalno skupino je na koncu slavila četverica preostalih ubežnikov, ki je na to med seboj obračunala za etapno zmago, najmočnejši pa je bil pričakovano Van der Poel. Leteči Holandec je zabeležil tretjo etapno zmago na Touru, s katerim nista bila vedno v najboljših odnosih. Vsi glavni favoriti v skupnem seštevku so ciljno črto prečkali v zasledovalni skupini, ki ji je na koncu zmanjkalo dodatnih nekaj sto metrov ceste oziroma šest sekund, da bi ulovila ubežnike.
To je bila kratka, a sladka etapa, vsaj za vse nas gledalce. Jutri sledi prvi od dveh prostih dni na dirki. Zaradi peklenske vročine in nepopustljivega tempa za marsikaterega kolesarja ne bi mogel priti hitreje. Ne le za kolesarje, tudi za spremljevalno osebje. Za ekipe je bila bržkone prava mala logistična nočna mora, da so kolesarjem priskrbeli dovolj vode, ledu in pijače. Ledu v dneh, ko se je živo srebro povzpelo krepko čez trideset, ni bilo nikoli dovolj.