Približno 12.000 evrov v povprečju stanejo kolesa, kakršna so minule tri tedne vozili kolesarji na dirki po Franciji. Se razume: s čim lažjim in hkrati čim tršim okvirjem, karbonskimi obroči ter keramični ležaji. In vsemi drugimi malenkostmi ter dodatki v podobi pnevmatik, sedežev, trdih špic, ožjih krmil… Če imate toliko denarja, da bi si ga privoščili, bo naslednji podatek za vas slabši. Takšnega bianchija ali colnaga, kot sta ga minule tri tedne po francoskih klancih, spustih, nadvozih, mostovih, otokih in makadamu poganjala Primož Roglič in Tadej Pogačar, ne boste mogli kupiti. Tudi če boste dobili natančne skrivne informacije, katere materiale uporabljata Jumbo-Visma in UAE.
Roglič in Pogačar sta pač ta čas najboljša na svetu, njunim zmogljivostim pa se težko približajo že največji tekmeci, kaj šele rekreativci. O razvoju kolesarske opreme in podrobnostih najboljših koles smo se pogovarjali z nekdanjim vrhunskim kolesarjem Valterjem Bončo. Nekdanji zmagovalec dirke po Avstriji in Sloveniji ima v Idriji center s svojim imenom, ukvarja pa se s prodajo, servisom in vsem, kar je povezano s kolesi. »Če opazim kakšnega mladega in nadarjenega kolesarja, ga skušam vključiti v klub. V Idriji se nas veliko vozi s kolesom, zato nadpovprečnih kolesarjev ne zmanjka,« poudari Valter Bonča.
Prihodnost v hidravličnih zavorah
Najnovejšo revolucijo so povzročile hidravlične zavore, v kolesarskem žargonu imenovane »disk zavore«. »Medtem ko imajo vsa moštva na Touru bolj ali manj podobna kolesa, se 'rekviziti' najbolj razlikujejo po zavorah. Hiba hidravličnih zavor je, ko kolesarju poči guma. V tem primeru morajo imeti spremljevalna vozila pri sebi enako komponento rezervnega kolesa, da na hitro zamenjajo kolo. V nasprotnem primeru bi šlo po zlu preveč časa,« razlaga 52-letni Idrijčan. Udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Seulu z jugoslovansko reprezentanco in leta 1992 v Barceloni s slovensko pravi, da na začetku ni bil zagovornik hidravličnih zavor. Ko pa jih je večkrat preizkusil, je povsem spremenil mnenje. »Pri klasičnih zavorah je zavorna pot precej daljša, pot ustavljanja pa je odvisna od strmine in zavoja. Pri hidravličnih zavorah pa je vedno enaka. Ko se na njih enkrat navadiš, kar sicer ni najbolj enostavno, je kolesarjenje hitrejše in varnejše,« je prepričan kolesarski strokovnjak.
Zanimiva opazka Bonče je, da so vsa tri najboljša moštva na dirki po Franciji tekmovala s kolesi italijanskih proizvajalcev (Jumbo-Visma s Primožem Rogličem z Bianchijevimi, UAE s Tadejem Pogačarjem s Colnagovimi, Ineos z Eganom Bernalom pa s Pinarellovimi), vsa pa so uporabljala klasične zavore. »Problem zaviranja s hidravličnimi zavorami lahko nastane v skupini. Tisti, ki jih uporablja, mora paziti, da ne zavira prepozno, saj kolesar za njim s klasičnimi zavorami tudi teoretično ne more tako hitro zmanjšati hitrosti,« opozarja Bonča ter dodaja, da hidravlične zavore podražijo ceno kolesa vsaj za 400 evrov.
Serviser mora biti tudi električar
Žice pri menjavanju prestav ni več, nadomestila jo je elektrika. Pri tem razvoju kolesarske opreme imajo največ dela mehaniki, ki morajo biti po besedah Bonče po novem malo tudi električarji, kolesa pa v hiperrazvoju opreme ne more več servisirati vsak. Električne prestave dodatno ne otežijo kolesa, takšen luksuz s prestavnimi ročicami za prvi in zadnji menjalnik pa stane okoli 500 evrov. Minimalna dovoljena teža kolesa je za zdaj 6,8 kilograma, a proizvajalci stremijo k temu, da bi bila v naslednji sezoni od 20 do 30 dekagramov nižja. Če je kolo prelahko, ga morajo ekipe otežiti, prava znanost in skrivnost pa je, na katerih delih kolesa.
Tudi razvoj menjalnika je zadnja leta ekstremen. Tako brutalnega vzpona, kot je bil letos v francoskih Alpah na Meribel in naprej na Col de la Loze, kolesarji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sploh ne bi odpeljali. Tudi legendarni Belgijec Eddy Merckx ne. »V mojih časih zadnji zobnik ni imel več kot 25 zob, sedaj večinoma dirkajo s tridesetimi. Ogromna razlika je tudi na prednjem zobniku. Včasih smo dirkali predvsem na moč, trend svetovnega kolesarstva pa je poganjanje z lažjimi obrati, da se privarčuje moč,« se spominja dvakratni dobitnik zlatega kolesa in olimpijec Janez Zakotnik, pri 70 letih še vedno zelo aktiven kolesar.
Zadnja leta je mogoče spremljati kolesarje, kako ves čas gledajo v majhne ekrane in nadzirajo, koliko vatov moči porabijo. Predvsem Britanec Chris Froome je takšen primer. »Trend kolesarstva je, da bi vsak porabil čim manj energije za čim večji iztržek. Zato se hitro razvijajo vsi deli kolesa. Zgolj z razvojem verige se ukvarja nekaj podjetij, od katerih vsi jemljejo opremo. Veriga je denimo narejena iz materialov, ki so bolj tekoči in nimajo takšnega trenja kot nekoč,« razlaga Bonča ter dodaja, da vsaka takšna želja seveda podraži tekmovalno kolo. Kot tudi dodatki iz titana, ki so praktično obvezni del vsakega kolesa, ki ga poganja profesionalni kolesar.
