Takrat nisem vedel, v kaj sem ugriznil. Naš lastnik, podjetje Liquigas, je imel še svojo profesionalno ekipo, v Butan plinu pa smo sponzorirali dirko Po Sloveniji, maraton Franja in še nekaj manjših zadev. Ko sem bil enkrat na dirki Po Sloveniji, se mi je zdelo čudno, da v srenji kolesarskih strokovnjakov, tekmovalcev in navdušencev nisem videl nikogar iz Ljubljane. Spoznal sem, da slovensko kolesarstvo ne drži skupaj toliko, kot bi moralo. V letih 2010 in 2011 sem skušal – brez funkcije – določene stvari spodbuditi, združiti. Tudi na osnovi mojih idej so se stvari začele premikati in potem so me prosili, da bi ugriznil v to jabolko. Po njihovem mnenju je bilo jabolko sladko in okusno, v resnici je bilo precej drugačno.
Po štiriletnem mandatu ste se leta 2016 odločili za ponovno kandidaturo.Ker nisem bil povsem zadovoljen s tem, kar sem naredil v prvem mandatu. Ni se mi zdelo prav, da bi odšel nekje na polovici svojega dela in mnoge stvari pustil nedokončane. Poleg tega na volitvah nisem imel nobenega protikandidata. Če bi se takrat pojavil dober protikandidat, bi se takoj umaknil in mu prepustil predsedniško mesto.
V kakšnem finančnem stanju ste KZS prevzeli 2012 in v kakšnem je zdaj?Pred šestimi leti je iz omar padlo precej okostnjakov, veliko stvari je bilo nerešenih in nedorečenih, vključno s sponzorskimi pogodbami… A smo te zadeve nekako prebrodili. V tem obdobju se je spremenilo tudi financiranje KZS oziroma kolesarstva nasploh, a žal v minus. Vseeno smo zbrali neprimerno večja sponzorska sredstva kot pred mojim prihodom, uredili smo še veliko drugih stvari, toda še zdaleč ne vsega, kar sem zapisal v svojem prvem predsedniškem programu. Proračun KZS znaša okoli 600.000 evrov: država jih prispeva okoli 100.000, nekaj dobimo še od Fundacije za šport, za preostalo pa moramo poskrbeti sami z lastnimi in sponzorskimi sredstvi.
Paradni konj slovenskega kolesarstva je mednarodna večetapna dirka Po Sloveniji z močnimi ekipami. Kje jo vidite čez pet, deset let?Dirka ima dober termin, kolesarji in klubi se nanjo radi vračajo, ker je zelo dobro organizirana, je varna, hotelske nastanitve in celoten servis so na visoki ravni, slovenske pokrajine in mesta so zelo lepi… A je dirka malce kratka, prekratka. Z organizatorjem, kolesarskim klubom Adria Mobil, smo se že lani dogovarjali, da bi poskušali dodati še eno etapo in s tem dirko podaljšati še za en dan, da bi jo morebiti raztegnili na šest dni. A sočasno je to poleg organizacijskega tudi velik finančni zalogaj, ki precej podraži dirko. V organizacijo bi se morala potem še bolj vključiti tudi država, ki se je lani s sofinanciranjem televizijskega prenosa dirke na Eurosportu, kar je bil tudi velik in pomemben korak za slovenski turizem. A bojim se, da mnoga najboljša in največja slovenska turistična mesta pomena dirke še niso prepoznala in imajo občutek v slogu »kaj pa mi to sploh potrebujemo, saj nas tako ali tako že vsi poznajo«, a napačno razmišljajo. Ko znan kolesar, ki ima veliko sledilcev, objavi fotografijo lepega slovenskega kraja na katerem od družbenih omrežij, je to velika in brezplačna reklama.
Že desetletja se pojavlja ideja o slovenski moški profesionalni ekipi. Je to realnost ali utopija?Slovensko profesionalno ekipo že imamo, žensko, BTC City Ljubljana. Imamo tudi moško (pol)slovensko, a v tujini – ekipo Bahrain Merida s številnimi slovenskimi kolesarji. A domača profesionalna ekipa v Sloveniji je predvsem vprašanje trga, dvomilijonska Slovenija pa je za to premajhna. Le naša velika izvozna podjetja so tista, ki bi lahko – če to želijo in hočejo – prepoznala možnost in šla v večjo naložbo oziroma sponzorstvo. Nekoč smo govorili o proračunu takšne ekipe med petimi in desetimi milijoni evrov na sezono, zdaj najboljše stanejo do 30 milijonov. Če bi se odločili za znesek med 10 in 20 milijoni za domačo profesionalno ekipo, je v majhni Sloveniji z večinoma majhnimi podjetji malo takšnih, ki bi lahko prispevala velika sredstva.
Glavni problem kolesarstva je doping. Lahko protidopinške agencije dobijo vojno z njim, kajti vrhunske ekipe, zdravniške službe in kolesarji so vedno vsaj korak pred njimi?To je zelo podobno igram iz našega otroštva, ko smo se šli ravbarje in žandarje, lopove in policaje… Bojim se, da je enako pri dopingu. Le poglejte dogajanje okoli ruske olimpijske reprezentance na OI v Pjongčangu. In ruski hekerji so verjetno v javnost spravili tudi dopinške podatke o kolesarski ekipi Sky in tekmovalcu Bradleyju Wigginsu. Kar zadeva uradno prepovedana sredstva, ki pa so lahko zdravstvene izjeme, kot na primer zdravilo proti astmi, naj me nihče ne razume narobe in nikomur ne kratim pravice do ničesar: ampak ali ni čudno, da lahko veliko bolnih ljudi tekmuje in celo posega po najvišjih mestih? Ali je etično pravilno, da bolnemu človeku, ki ima astmo ali kaj podobnega, sploh dovolimo in omogočamo ukvarjanje s športom na visoki ravni in s tem tvegamo tudi njegovo življenje? In kdo bo odgovarjal, če se bo zgodilo kaj hudega?
V mladosti ste se ukvarjali s smučarskimi skoki in nogometom. Kdaj ste začeli s kolesarstvom?Pred več kot desetimi leti sem se odločil, da si bom kupil rekreativno gorsko kolo za treking, a me je prijatelj prepričal, naj vzamem cestno, da bova lahko skupaj kolesarila. Do takrat se s kolesom nisem peljal niti od Šiške do središča Ljubljane. No, v mladih letih sem se, nato pa deset, petnajst let nič. S tem prijateljem sva nekajkrat skupaj kolesarila, a je on hitro odnehal, jaz pa se od takrat veliko vozim s kolesom. Ko sem začel kolesariti, sem si rekel, da bom šel na maraton Franja, ki ga je v življenju treba vsaj enkrat odpeljati. In nisem si mogel dovoliti, da bi ga odpeljal počasneje od prijateljev, zato sem začel na veliko kolesariti.
A na Franjo imate zaradi poškodbe slabe spomine, precej lepše ima vaša partnerica Petra, ki je dvakrat zmagala.Na lanski Franji sem si pri padcu strgal vse vezi ključnice, a sem imel srečo, saj sem prišel v roke zdravniku Francu Štefaniču s Travmatološke klinike, ki me je s svojo ekipo pozdravil, tako da sem se hitro rehabilitiral. V naši družini je v šali dogovorjeno, da jaz kolesarim in treniram, Petra pa zmaguje, saj je zmagala tako na veliki kot mali Franji. Res je fenomen: ne vem, ali je pred zadnjo zmago s kolesom prevozila več kot sto kilometrov, Gorazd Penko pa ji je šele na dan maratona posodil kolo. Sedla je nanj, se zapeljala po progi in zmagala v svoji kategoriji.
Koliko kilometrov prevozite na leto ter kako vam sploh uspe uskladiti službo in družino s kolesarstvom?V dobrih desetih letih sem prevozil med 50.000 in 60.000 kilometrov. Lani zaradi nesreče na Franji nekaj manj, dobrih 4000, v najboljšem letu 7000. V zadnjem obdobju jih v povprečju prevozim okoli 5000 na leto. Kljub službi mi ostane še dovolj časa, pomembno pa je, kako ga izkoristiš in preživiš. Lahko si z družinskimi člani osem ur na dan, a je vsak v svoji sobi v hiši, lahko pa si skupaj z njimi le eno uro na dan in ga preživljate kakovostno z igranjem iger, pogovori in podobnim. Pri nas doma zelo malo gledamo televizijo, le dve ali tri ure na teden, zato imamo še več prostega časa. Nisem človek, ki bi potreboval veliko spanja in nimam težav z zgodnjim vstajanjem. Že ob šestih zjutraj odhajam od doma na plavanje, v toplejših dnevih pa grem tako zgodaj na kolo. Imam tudi srečo, da potrebujem za pot v službo in nazaj le dvajset minut, seveda s kolesom.
S kolesom se vozite v službo in iz nje, z njim se veliko rekreirate. Ali še vedno velja, da ga pustite doma le med dopustom z družino na Hrvaškem?Da. Izjemoma sem enkrat šel na otok Ist tudi s kolesom – takrat je bilo v Ljubljani amatersko svetovno prvenstvo – in požel veliko smeha in začudenja. Ist je tako majhen otok, da na njem ne moreš kolesariti, lahko se pelješ le dobrih 200 metrov. Ker sem se želel dobro pripraviti na SP, sem vzel na Ist tudi kolo. Ko sem prišel na hidrogliser, so me le začudeno gledali in se smejali, češ kaj bom na otoku počel z njim, zato ga skorajda niso želeli vzeti na plovilo. Ker na Istu ni mogoče kolesariti, so me kasneje s čolnom in kolesom prepeljali na bližnji otok, kjer sem imel 20, 30 kilometrov dolgo progo in sem lahko dvakrat na teden treniral.
