Pogačar je pred dvema letoma lov na dvojček Giro-Tour opravil z odliko. Na tem popotovanju od Torina, kjer je bil start Gira, do Nice, kjer je bil cilj Toura, praktično ni napravil napačnega vrtljaja. To je bil v modernem kolesarstvu še nikoli viden plenilski pohod. Tako na Giru kot Touru je dobil po šest etap. Na Touru je imel na koncu pred najbližjim zasledovalcem več kot šest minut naskoka, na Giru pa skoraj deset. Postal je osmi kolesar in prvi po letu 1998 ter po pokojnem Marcu Pantaniju, ki mu je uspelo v istem letu osvojiti rožnato in rumeno majico, vse skupaj pa je nato začinil še z naslovom svetovnega prvaka in prvo trojno krono po skoraj štirih desetletjih. Letos si jo bo poskusil nadeti še drugič, prvega od treh delov naloge je opravil za najvišjo možno oceno.
Zdaj se pripravlja na drugi del naloge. Aktualni zmagovalci Toura so se Vuelti večinoma izogibali, pri čemer je bil Froome – edini kolesar moderne dobe, ki mu je uspelo osvojiti ta dvojček – najopaznejša izjema. Od Pogačarja se po potrditvi nastopa na Vuelti 2026 pričakuje, da bo sledil njegovemu zgledu, vendar zgodovina kaže, da ta podvig še zdaleč ni preprost.
Ko se je Vuelta leta 1995 s spomladanskega prestavila na sedanji termin, so mnogi pričakovali, da bo največja španska dirka postala naravno nadaljevanje Toura in naslednja postaja za šampione dirke po Franciji. Z elizejskih poljan na start Vuelte. A praksa je pokazala drugače. Zmagovalci Toura so se pogosto odločali za počitek in zaključek sezone, namesto za nov tritedenski napor.
Vuelta je v prvi vrsti postala popravni izpit. Neki španski športni direktor je nekoč davno vse skupaj odlično povzel. »Vuelta v septembru je kot popravni izpit za kolesarje, ki so julija padli na Touru.«
Froome izjema, ki potrjuje pravilo
Pogačar bo tako šele peti aktualni zmagovalec Toura po letu 1995, ki bo nastopil na Vuelti. No, na neki način je v tej družbi tudi Luksemburžan Andy Schleck, ki pa leta 2010 na startu Vuelte še ni vedel, da bo nekaj let kasneje, ko bodo Alberta Contadorja ujeli s sledovi klenbuterola v krvi, postal zmagovalec Toura 2010. Na dirki po Španiji se tako ali tako ni vpletel v boj za najvišja mesta, zaradi ponočevanja ga je njegova ekipa predčasno poslala domov.
Óscar Pereiro je leta 2006 po zmagi na Touru na Vuelti zasedel 49. mesto. Njegov rojak Carlos Sastre je bil dve leti kasneje prvi na Touru in tretji na Vuelti. Noben zmagovalec Toura ni namenil Vuelti toliko pozornosti kot Chris Froome, ki je v obdobju svoje prevlade na dirki vseh dirk skorajda vsako leto nastopil tudi na španski pentlji. Vuelto je v sedmih sezonah napadel kar šestkrat, saj je vztrajno želel dodati to zmago v svojo zbirko največjih uspehov. In leta 2017 mu je uspelo slaviti na obeh dirkah. Kot zadnji do danes je uspešno izvedel oziroma povezal dvojček Tour-Vuelta.
V naslednjih letih je bil temu blizu tudi Jonas Vingegaard, ki je lani osvojil svojo prvo Vuelto, potem ko je bil na Touru za Pogačarjem drugi. Rdečo majico bi Danec morda osvojil že dve leti prej, če ga pri lovu na zmago ne bi omejevala ekipna taktika. Po drugi zaporedni zmagi na Touru leta 2023 je Vingegaard hitro potrdil nastop na Vuelti, kjer se je v postavi ekipe Jumbo-Visma pridružil zmagovalcu Gira d'Italia Primožu Rogliču. Vingegaard in Roglič. Vingegaard ali Roglič? Ne eden ne drugi, na koncu je v rdeči majici po spletu okoliščin in zmedeni hierarhiji znotraj ekipe domov odšel njun moštveni kolega in večni superpomočnik Sepp Kuss.
In potem še misija nemogoče?
Ne le Tour-Vuelta, tudi kombinacija Giro-Vuelta ni ravno pogosta. Od leta 1995, ko se je španska dirka preselila na ta poznopoletni oziroma jesenski termin, so jo uspešno izvedli le trije kolesarji. Kot zadnji Alberto Contador leta 2008, kot prvi pa Eddy Merckx leta 1973, ko je bila Vuelta na sporedu še konec aprila in v začetku maja. Njegov dosežek še pridobi težo ob podatku, da je bilo v tistem letu med koncem Vuelte in začetkom Gira vsega pet dni.
Merckx je tudi edini kolesar v zgodovini, ki je osvojil vse tri možne dvojčke (Giro-Tour, Tour-Vuelta in Giro-Vuelta). Legendarni Belgijec je ob Hinaultu in Froomu pri tem edini, ki je bil v nekem trenutku aktualni zmagovalec vseh treh tritedenskih dirk. Še nobenemu kolesarju pa ni uspelo v isti sezoni osvojiti vseh treh grand tourov.
Ni jih malo, ki menijo, da bi lahko nekoč Pogačar ugriznil tudi v ta ultimativni izziv. Zadnji veliki problem kolesarstva, ki pa sploh ni problem, saj se ga sploh nihče še ni resno lotil. Ker je misija nemogoče. A če nas je Pogačar v zadnjih letih česa naučil, potem nas je tega, da pri njem ni nemogočih poti. Če kdo lahko, potem je to Pogačar. Samo Pogačar. A o tem kasneje. Najprej Vuelta 2026 in lov na eno zadnjih pomembnejših dirk, ki še manjkajo na njegovem »palmaresu«, seznamu zmag. x