Bil je 10. julij 2024. Dan, ko je Tadej Pogačar v bitki »mano a mano« na gorski etapi na dirki po Franciji zadnjič moral seči v roko Jonasu Vingegaardu. Pred dvema letoma je kapetan Emiratov v Centralnem masivu že pobegnil kapetanu Visme-Lease a Bike, a žilavi Danec se je vrnil in na presenečenje vseh najboljšega kolesarja na svetu premagal še v ciljnem sprintu.
»Ne iščem maščevanja. Tudi takrat je bil zame dober dan,« je bil pred začetkom torkove desete etape na 113. dirki po Franciji odločen Tadej Pogačar. Zakaj je sploh dobil takšno vprašanje? Na omenjeni datum se je etapa končala ravno v kraju Le Lioran, zaključek etape pa je bil naravnost identičen današnjemu. Pred dvema letoma je bila edina razlika ta, da se je šlo na najtežji vzpon dneva Puy Mary z nekoliko strmejše strani, a to ni bistveno vplivalo na to, da ne bi priklicalo spominov na tisto etapo.
Oder ne bi mogel biti bolje pripravljen
Čeprav je 27-letni junak s Klanca pri Komendi odločno zanikal kakršna koli namigovanja na revanšo, pa je jasno, da Pogačar ne bi bil tako uspešen, če ga ravno tovrstni (sicer zelo redki) porazi ne bi dodatno motivirali. Če pogledamo samo dirko po Franciji. V preteklosti mu je ravno Vingegaard zadal nekaj hudih udarcev. Med njimi so najbolj izstopali tisti na Hautacam (2022), Col du Granon (2022) in Col de La Loze (2023).
Pogi je imel lani priložnost, da se Dancu oddolži za poraze na Hautacamu in Col de La Lozeju, in te priložnosti ni izpustil iz rok. Predvsem v Pirenejih je vsem očital pravo lekcijo, na etapi s ciljem nad Courchevelom pa se mu je etapna zmaga izmuznila, saj je slavil Ben O'Connor, Jonasu Vingegaardu pa niti za trenutek ni pustil misliti, da lahko ponovi nov uničujoči napad.
Zato je vsak, ki vsaj malce pozna Pogačarja, danes pričakoval popolni napad. In Pogi s svojo izjemno moštveno podporo ni razočaral. Nekako tudi ni smel. Priložnost za revanšo je bila še toliko večja, saj je etapa na 14. julij v Franciji še veliko bolj posebna. Gre namreč za francoski državni praznik. Dan Bastilje. Kljub veliki vročini je tudi tokrat ob traso prišlo ogromno gledalcev in ti so dobili to, kar so želeli. A tudi obiskovalcem vročina ne prizanaša. »Zagotovo jih je manj kot v preteklih letih. Enostavno je prehudo. Govoril sem tudi s francoskim novinarskim kolegom, ki mi je dejal, da dnevno okoli 30 navijačev na dirki po Franciji potrebuje zdravniško pomoč zaradi vročine. Skoraj neznosno je in številni, predvsem starejši, se odločijo, da ne bodo pet ur na soncu čakali na najboljše kolesarje na svetu,« je z nami že na prosti ponedeljek svoje izkušnje, ki so se v torek potrdile, delil Jens Voigt.
V svojem slogu
Ekipa UAE Emirates-XRG je sicer na zahtevni etapi s 3800 višinskimi metri izpustila močan beg, a mu niti v trenutku ni dala možnosti, da bi razmišljali o etapni zmagi. Na trasi s sedmimi kategoriziranimi vzponi jih niso pustili niti na razdaljo dveh minut. V glavnini sta bila ves čas na čelu Nils Politt in Florian Vermeersch, ki bega nista pustila daleč. Ko pa so Emirati začeli svoj napad, so svoje dodali še Tim Wellens, Felix Großschartner, Brandon McNulty, Adam Yates ter Isaac del Toro.
Najboljše moštvo na svetu se tokrat sicer tekmecev ni moglo otresti, a je nato Tadej Pogačar delo opravil sam: 15 kilometrov pred ciljem v smučarskem središču Le Lioran se je snel z verige. V hipu je ujel Richarda Carapaza (EF Education-Post) in si nato utrl prosto pot do svoje 24. etapne zmage na dirki vseh dirk. Drugače kot prejšnji dve leti tokrat v ozadju ni bilo nikakršnega odpora, in kot je napovedal Jens Voigt že prvi prosti dan na Touru, se je začel le še boj za drugo mesto.
Na treningu je bil še bolj dominanten
Kot je Pogi v zadnjih letih že vajen, je njegova nova dominantna predstava odprla nova številna vprašanja, kako so take predstave sploh mogoče. »Vsi tisti, ki smo bili z njim na pripravah v Sierri Nevadi, vemo, česa je sposoben. To, kar je naredil tokrat ali na etapi s Touramlejem, praktično ni nič posebnega,« je hitro v bran svojemu ekipnemu kolegu stopil v bran Tim Wellens.
Slovenski šampion ima na zmenku z zgodovino sedaj že več kot tri minute prednosti pred tekmeci, in čeprav letošnji Tour ni še niti na polovici, je jasno, da mu končno zmago lahko odnese le še velika smola.
»Seveda smo z ekipo že dolgo vnaprej načrtovali to etapo. Zaključne kilometre smo si ogledali tudi na prosti dan. Ker pa smo ravno danes uporabljali nove radijske postaje, v zaključku nisem slišal nič, saj je bilo zares ogromno gledalcev. Za trenutek so se mi v glavo prikradli spomini izpred dveh let, a nato sem uspešno dokončal delo,« se je razumljivo smejalo Pogačarju, ki je prvega zasledovalca Remca Evenepoela premagal za debele pol minute. Na veselje domačinov je tretje mesto zasedel Francoz Paul Seixas.
»V zadnjem kilometru sem vedel, da bom prišel do nove zmage. Na največji dirki na svetu sem imel nato še priložnost, da počastim to lepo rumeno majico,« je še zaključek dneva povzel Pogačar. Slovenski as je priznal, da tudi nekateri navijači med dirko niso več zadovoljni z njegovo prevlado. »Vsem tistim, ki vzklikajo buuuu med etapo, sporočam le to, da mi dajejo dodatno motivacijo. Zavedam se, da ti časi niso večni, v njih pa želim uživati kar se da dolgo. Predvsem pa dirka poteka blizu mojega doma in na cesti je tudi veliko slovenskih zastav, zato sem še toliko bolj motiviran.«
Najboljši kolesarji na dirki imajo sedaj znova priložnost, da si malce pretegnejo noge. Na dirki po Franciji sledijo nove etape za sprinterje, Pogačar in drugi pa bodo pozorni le na to, da ne zaidejo v nepotrebne težave.
