Slovenski ljubitelji v trenutku prepoznajo Bojana Makovca, brez katerega si športne prireditve v Sloveniji praktično ni mogoče predstavljati, tuji obiskovalci pa nemudoma prepoznajo njegov komentatorski par. Anthony McCrossan je svetovno znani napovedovalec, novinar in televizijski reporter, ki že več desetletij deluje v svetu kolesarstva. Ekskluzivno za Dnevnik je spregovoril o prvenstvu v Sloveniji in svojem pogledu na kolesarstvo nasploh.
Na svoji spletni strani ste zapisali, da je Slovenija edina država z besedo ljubezen (love) v imenu. Kako doživljate to ljubezen do kolesarstva, ki je še posebno močna v zadnjih letih?
Ta ljubezen je res neverjetna in najlažje jo opišem skozi nekaj utrinkov, ki so se mi v teh dneh zares vtisnili v spomin. Neverjetno je bilo v nedeljo v Ljubljani. Sprejem, ki so ga ljudje pripravili za Primoža Rogliča, je bil neverjeten. Napovedoval sem že po vsem svetu in doživel že marsikaj. Seveda povsod, ko napoveš domačega tekmovalca, nekako začutiš navdušenje domačinov in dobiš občutek, kaj ta športnik pomeni za domačo nacijo. Resnično se ne morem spomniti, ali sem v svoji dosedanji karieri kdaj doživel takšen odziv kot v nedeljo. Morda edini, ki je bil tako priljubljen, je bil Peter Sagan. Drugo, kar se mi je zares vtisnilo v spomin, pa so ti posnetki z nedeljske cestne dirke. Vsa ta množica na vzponu na Možjanco in vzdušje ob progi povesta vse o tem, kako radi imajo Slovenci ta šport.
Res je, da na dirki ni bilo Tadeja Pogačarja, ampak tudi sami izpostavljate ta odziv na Rogliča, ki je v Sloveniji ljubljenec navijačev.
Ne poznam točno, kako Slovenci sprejemate svoje kolesarje in kateri je bolj priljubljen, zato to težko komentiram. V kolesarstvu nasploh pa je jasno, da je Tadej Pogačar najboljši. Govorimo o gospodarju pelotona. Vsaka dirka se odloča glede na to, kaj bo naredil Tadej. Roglič je povsem drugačen tip kolesarja. Ljubitelji športa imajo navadno vedno radi športnike, ki napadajo iz ozadja, tako imenovane underdoge. V Veliki Britaniji v vseh športih obožujejo underdoge. Nekdo, ki ima toliko padcev in vzponov, je vedno magnet za gledalce, in Roglič zagotovo je tak človek.
Pravite, da se boste za vedno spominjali nedeljskih prizorov, a za vas ni bilo prvič, da ste doživeli toliko slovenskih navijačev. Ste tudi uradni napovedovalec na dirki po Italiji. Se spominjate dneva na Svetih Višarjah?
Mislite na dan, ko je Primož Roglič premagal Gerainta Thomasa in oblekel rožnato majico?
Natanko ta dan.
Seveda se spominjam in zares je nepozaben. Navadno smo na dirki po Italiji napovedovalci v kabini, tam pa te možnosti nismo imeli. Postavili so nam le en manjši oder, ki je bil neposredno med množico gledalcev. Ko je bil Roglič razglašen za zmagovalca in je oblekel rožnato majico, še nisem videl množice, ki bi začela tako noreti. Bilo je absolutno neverjetno. Nikoli ne bom pozabil, da so slovenski navijači skočili na naš oder, začeli slaviti in skakati. Nekateri so mi hoteli celo izmakniti mikrofon in govoriti vanj. Tega ne bom nikoli pozabil in je bilo res nekaj, česar še nisem doživel. To je še en dokaz, kako Slovenci spoštujete Primoža Rogliča.
Tokrat v nedeljo takšnega slavja ni bilo. Slovenija je še vedno brez kolajne na domačem prvenstvu. Je to razočaranje za takšno kolesarsko nacijo?
Ne nujno. Po mojem se uspešnost prvenstva ocenjuje po treh merilih. Prvo je, ali so bili na dirki prisotni ljudje in poskrbeli za izjemen dogodek. To je v Sloveniji že izpolnjeno. Drugo je, ali prvenstvo pusti zapuščino in navduši nove generacije, da se poskusijo v športu. In tretje je češnja na torti, kolajna. Slovenija je še nima, a tega ne gre jemati kot razočaranja, saj bo spomin na nedeljsko tekmo živel po odličnem vzdušju in imenitni dirki. Za Slovenijo je to prvenstvo tudi uvod, da lahko pripeljete svetovno prvenstvo ali pa dirko po Franciji, saj ste dokazali, da znate organizirati tekmovanje in da se ljudje nanj odzovejo.
Bo v kronometru vseeno prišlo do kolajne?
Mislim, da so možnosti velike. Pravzaprav bom presenečen, če je ne bo, in to bo za Slovenijo češnja na vrhu torte ter zagotovo prvenstvo, ki ne bo šlo v pozabo. Vseeno pa je moja napoved, da bo zmagal Callum Thornley. Ne zato, ker je Britanec, ampak ker je v izjemni formi. To je dokazal že na Vuelti, kjer je bil drugi v vožnji na čas. Jakob Söderqvist je odličen kronometrist, nato pa bi trasa zares morala ustrezati Rogliču, saj gre za zahteven kronometer. Ima izjemno priložnost, da osvoji kolajno, in pravzaprav bi bil presenečen, če je ne bo.
Tudi za Slovenijo je to novo, da nekako zahtevamo kolajne. Pred dvajsetimi leti nas praktično ni bilo na kolesarskem zemljevidu. Kako vi skozi svojo kariero doživljate ta vzpon slovenskih kolesarjev in ali ste si kdaj mislili, da bodo dosegali takšne uspehe?
Najbolje je, da se vrneva v leto 2014. Bil sem že napovedovalec dirke po Italiji in spomnim se sprinta v Trstu. Z mojega vidika je bila tista zmaga Luke Mezgeca veliko presenečenje, nihče ni pričakoval njegove zmage. Takrat sploh nisem vedel za slovenske kolesarje v ekipah svetovne serije in je bilo morda drugič, da sem slišal zanje. Če pobrskam po spominu, kdaj sem začel spremljati slovenske kolesarje, je bilo to po osvojitvi naslova svetovnega prvaka Mateja Mohoriča med mlajšimi člani, ko je navdušil s tisto svojo značilno pozicijo na spustu. A tudi po zmagi Mezgeca in nato še v letu 2018, če bi mi kdo omenil, da bo Slovenija tu, kjer je zdaj, mu ne bi verjel. Kdo bi recimo takrat rekel, da bo Primož Roglič osvojil to, kar je? Je zmagovalec štirih Vuelt, zmagovalec Gira in skoraj je dobil Tour, še vedno pa je v samem vrhu. Kdo bi rekel, da bo kateri Slovenec tako dominanten, in potem je tu še Tadej Pogačar, o katerem ne gre izgubljati besed.
Kako vidite danes njegovo dominantnost – tudi skozi oči kolesarske preteklosti?
Še danes moramo vsi priznati, da je imelo kolesarstvo svojo temno plat. Če tega ne priznaš, bežiš pred zgodovino in tem, kar se je dogajalo. V tem športu sem že vso svojo kariero in vem, da je danes povsem drugače kot denimo pred dvema ali tremi desetletji. V tistem času so kolesarji enostavno morali sprejemati odločitve, ki jim niso bile v ponos, danes pa ni več tako. Zato so kolesarji tudi telesno veliko bolj zdravi. Sploh v primeru Tadeja Pogačarja ne moremo govoriti o kakšnem dopingu, saj je to kolesar, ki je na dirki po Franciji testiran tudi trikrat dnevno, in temu moramo verjeti. Mentaliteta današnjih kolesarjev je takšna, da si ne želijo, da bi bili čez deset let njihovi rezultati vprašljivi. Seveda pa se ne smemo slepiti, da je šport v celoti čist, ker ni. Pred dnevi smo bili priča novemu dopinškemu grešniku, a tako je v vseh športih, ne le kolesarstvu. Vseeno pa sem prepričan, da je danes kolesarstvo veliko boljši in bolj pošten šport, kot je bilo.
Vrniva se k evropskemu prvenstvu. Za nekatere to ni najpomembnejša dirka sezone. Kako pa ga doživljate vi?
Zelo enostavno je reči, da gre za nepomembno tekmo, a v resnici je povsem drugače. Že res, da nikoli ne bo na ravni svetovnega prvenstva in je na sporedu ob koncu sezone, ko so kolesarji že zelo utrujeni, zato nekateri najboljši manjkajo. Da gre za zelo pomembno dirko, pa lahko vidimo na primeru Remca Evenepoela. Po razočaranju na svetovnem prvenstvu je prišel zelo motiviran in z željo po zmagi. Ker je osvojil naslov, ima zdaj njegova sezona povsem drugačno podobo. Prihodnje leto bo dirkal v tej posebni majici in bo tako nemudoma veliko bolj prepoznaven, vse skupaj pa se pozna tudi pri pogodbah kolesarjev. Tako da gre zagotovo za zelo pomembno dirko. Zato sem tudi malce razočaran nad britansko ekipo, saj bi denimo kolesar tipa Tom Pidcock lahko bil zelo nevaren na progi, a ga ni bilo. Letošnje prvenstvo v Sloveniji je res izjemno in še danes vsi govorijo o nedeljski dirki in tistem fotofinišu.
Kakšno pa je sodelovanje z Bojanom Makovcem?
Izjemno je delati z njim. Vidi se, da je v Sloveniji zelo priljubljen. Pri njem seveda najbolj obožujem to, da je sposoben tako hitro menjati jezike in jih uporabljati tako tekoče. To je res impresivno. Sicer pa je v našem poklicu tako, da ko delaš z nekom, ki ga ne poznaš, si o njem ustvariš eno ali drugo mnenje: ko spregovori po mikrofonu, si rečeš »v redu je, si profesionalec in bom delal s teboj« ali pa »neverjeten glas, užival bom v delu s teboj«. Pri Bojanu je bilo to drugo, čeprav sprva nisem dobil takega občutka, ko sva se spoznala v neformalnem pogovoru.