Vse drugo oziroma vsi drugi, vključno s Pogačarjevim rojakom Primožem Rogličem, bodo najbrž potisnjeni v orjaško senco, ki povsod po svetu zasleduje šampiona s Klanca pri Komendi.
Roglič se najbrž ne bo pritoževal, da najmočnejši žarometi ne bodo uperjeni vanj. Prav Vuelto si je izbral za osrednji cilj sezone, lov na rekordno peto zmago pa je bil pri tem veliki cilj. Cilj, ki je vmes enkrat postal želja. Pobožna želja, in to še preden je svoj nastop potrdil Pogačar.
Rogličeve priprave so bile namreč zaradi padca na enem izmed treningov daleč od optimalnih, tudi spremljevalni orkester na papirju ne deluje ravno najbolj prepričljivo.
Fantje z vseh vetrov bi bil morda še najboljši opis. Kar štirje od osmerice (Wandahl, Thornley, Tuckwell, Fisher-Black) bi se lahko še vedno potegovali za belo majico najboljšega mladega kolesarja. Tuckwell, ki prvo leto nastopa med profesionalci, Thornley in Wandahl bodo celo debitirali na tritedenski dirki.
Oba Giannija, Vermeersch in Moscon, bosta svoje verjetno korektno oddelala, zanimivo pa je, da se tudi njima po koncu sezone izteče pogodba. Visoko v gorah mu v vsakem primeru ne bosta mogla kaj prida pomagati. Za večino ostalih članov ekipe bo letošnja Vuelta spoznavanje narave in družbe. Samo za primerjavo, Pogačar bo imel po drugi strani ob sebi kolesarje, kot so Almeida, Vine, Sivakov …
Za Rogliča bo to že 18. tritedenska dirka in hkrati zadnja v dresu Red Bull-Bora-Hansgrohe. Morda celo zadnja dirka nasploh. Zanimiv in pomenljiv je podatek, da je Roglič nastopil na 17 grand tourih, preostalih sedem članov Red Bullove španske ekspedicije pa skupno na 20.
Lov na etape pred lovom na rekord
Tu pridemo do vprašanja, zastavljenega v naslovu. Si je Primož Roglič za svoj zadnji ples zaslužil več oziroma boljše? Tudi če odmislimo kolesarje, ki so pedale poganjali na Touru, ter Giulia Pellizzarija, ki je bil na Giru, bi lahko nemška ekipa vseeno sestavila boljši, izkušenejši oktet. Na misel denimo pridejo Daniel Martinez, Aleksandr Vlasov, pa talentirani Lorenzo Mark Finn … Če so seveda v nemški ekipi imeli resne namene glede Rogličevega lova na rekordno peto zmago. Če …
Zdi se, da so v tem pogledu puško v koruzo vrgli že pred samim startom. Pomenljive so besede glavnega športnega direktorja Svena Vanthourenhouta, ki je kot prvi cilj izpostavil lov na etapne zmage, šele potem pa pride na vrsto Roglič in njegov naskok na čim boljšo uvrstitev v skupnem seštevku. »Naš drugi veliki cilj je skupna razvrstitev s Primožem, vendar moramo biti realistični, saj so bile njegove priprave po padcu precej drugačne od tistega, kar smo sprva pričakovali. Stvari bomo ocenjevali korak za korakom. Podpirali ga bomo, da bi dosegel čim boljši rezultat v skupni razvrstitvi, vendar moramo biti pripravljeni tudi na prilagoditve, če bo treba.«
Že uvodni dnevi pa naj bi dali prve odgovore, kaj je možno in predvsem kaj ni. Za zdaj nič ne kaže na Rogličev labodji spev v dresu Red Bulla. Tudi to, da se bo po koncu sezone poslovil od ekipe, najbrž ne pomaga pri tretmaju, ki ga je oziroma ga bo deležen od šefov in moštvenih kolegov. A če nas je Roglič skozi vsa ta leta česa naučil, nas je tega, da ga ne gre nikoli odpisati.