Na startu 90. Valonske puščice tokrat ni bilo najboljšega kolesarja na svetu Tadeja Pogačarja (UAE Emirates-XRG), ki je dirko dobil lani in tudi leta 2023. Slovenski as letos vse moči v Ardenih hrani za nedeljo, ko bodo na startu vsi največji specialisti za težke enodnevne dirke, ki so zdravi. Na Valonski puščici je bila konkurenca zelo razredčena, v zadnjem trenutku se je nastopu odpovedal še zmagovalec dirke Amstel Gold Race Remco Evenepoel (Red Bull-Bora-Hansgrohe). Tako so bile vse oči uprte v mladega, komaj 19-letnega Francoza Paula Seixasa (Decathlon CMA CGM), ki je bil kljub svoji mladosti favorit številka ena. Kljub odsotnosti Pogačarja in tudi Primoža Rogliča so bili na startu trije Slovenci: Matej Mohorič (Bahrain-Victorious), Jan Tratnik (Red Bull-Bora-Hansgrohe) in Gal Glivar (Alpecin-Premier Tech).
»Ne čutim nuje po zmagi. Valonska puščica je le še en preizkus zame v moji karieri,« je pred dirko dejal Paul Seixas, ki se je prvič spopadel z najbolj znamenitim kolesarskim zidom. Valonska puščica je 200 kilometrov dolga dirka od kraja Herstal do Huyja. Na koncu dirke kolesarji opravijo tri kroge, kjer se kar trikrat povzpnejo na znameniti Mur de Huy, kjer se dirka na koncu tudi konča. Gre za 1,3 kilometra dolg zid s povprečnim naklonom 9,6 odstotka, največja naklonina pa presega 20 odstotkov. »Dirke na tem klancu sem videl že velikokrat, nikoli pa se nisem še preizkusil na njem,« je priznal prvi favorit dirke, ki je izjemno neposreden v svojih intervjujih. Ob ogledu trase se je tako prvič spoznal tudi z ne najboljšimi cestami in izjemno grobim asfaltom v Ardenih. »Vedel sem, da so razmere slabe, a niti v najhujših morah si nisem predstavljal, da so tako slabe. Ampak tudi to je dobro za moj napredek. Zavedam se, da še nisem najboljši na svetu, a delam vse, da nekoč to postanem. Ne merim niti za zmago, ker so kratki in strmi vzponi zame nekaj novega. Vem, da sem dober na dolgih vzponih, a to je nekaj povsem drugega. V zadnjem obdobju smo delali tudi pri kratkih in eksplozivnih pospeških. Ne z mislijo na Valonsko puščico, ampak zato, da postanem čim bolj vsestranski kolesar,« je še dejal.
Brez presenečenja
Dirka je v lepem vremenu potekala povsem brez presenečenja. Hitro se je izoblikovala ubežna skupina, ki pa jo je imela glavnina ves čas pod nadzorom. Ob prvih dveh prehodih Mur de Huyja so kolesarji počasi začeli izgubljati stik z glavnino in le najboljši so skupaj prišli do zadnjega prečkanja zahtevnega vzpona. Odlično delo je za ekipo Red Bull opravljala Jan Tratnik, ki je svojega kapetana Jaia Hindleyja na vzpon pripeljal na odličnem položaju. A tam je bila tudi ekipa Decathlona, ki je skrbela za Seixasa.
V tradicionalnem najbolj strmem ciljnem sprintu so odločale noge, 19-letni francoski čudežni deček pa je upravičil vlogo favorita. Praktično ves vzpon je prevozil v ospredju in zanesljivo slavil sedmo zmago kariere. Ob bučni podpori številnih navijačev je drugo mesto zasedel Švicar Mauro Schmid (Jayco AlUla), tretje pa Ben Tulett (Visma-Lease a Bike). Oba sta za zmagovalcem zaostala tri sekunde, enak čas je imel tudi četrti Benoit Cosnefroy (UAE Emirates-XRG)
»Ta zmaga mi pomeni zares ogromno, saj gre za eno največjih enodnevnih dirk na svetu. Ekipa je opravila odlično delo in me na zaključni vzpon pripeljala na odličnem položaju. Tam sem sledil svojim občutkom in napad izveljal skoraj popolno. Presenečen sem, da se je razpletlo tako, saj se nisem imel za prvega favorita,« je po sedmi zmagi v karieri povedal razumljivo zadovoljni Paul Seixas.
Najboljši Slovenec na koncu je bil Gal Glivar, ki je ciljno črto prečkal kot 34. Za zmagovitim Francozom je zaostal 37 sekund. Matej Mohorič je bil 66 (+2:01), Jan Tratnik pa 71. (+2:18).