Če bodo nekoč njegovo zgodbo prenesli na veliko platno, bi se eden od uvodnih prizorov lahko odvil v študentskem domu. V enem izmed ljubljanskih študentskih domov naj bi namreč enkrat leta 2011 potekal dialog, ki je šel po besedah njegove življenjske sopotnice Lore nekako takole: »Pa po moje je to kolesarjenje moj šport.« »Hm, pa sploh imaš kolo?« »Ne, tečem pa veliko. Jaz bi bil kolesar.« »Okej, jaz sem za.«
Že tu bi lahko pristavili tisto – vse drugo je zgodovina. Primož Roglič ni le postal kolesar, ampak je postal eden najboljših kolesarjev na svetu. Malo jih je, ki se lahko pohvalijo s takšnim »palmarès«, kot v kolesarstvu pravijo seznamu zmag. Zmagovalec Gira, štirikratni zmagovalec Vuelte, zmagovalec spomenika, olimpijski ter od srede tudi evropski prvak v vožnji na čas, zmagovalec šestih od sedmih najprestižnejših enotedenskih dirk in še bi lahko naštevali. Ni slabo, sploh za moža, ki je preskočil kolesarsko osnovno šolo in ki je pred poldrugim desetletjem, ko so številni njegovi kasnejši tekmeci že vrsto let spoznavali čare in pasti tega športa, sam ponoči v praznem nakupovalnem središču v delovnem kombinezonu in s slušalkami na glavi čistil tekoče stopnice. »Pravzaprav je bilo dobro delo in za tiste čase dobro plačilo,« je leta kasneje razlagal v enem izmed intervjujev.
Metamorfoza
Če je bil David Bowie mož, ki je padel na zemljo, potem je bil Roglič (Pri)mož, ki je padel v kolesarstvo. Njegova zgodba je poznana in že dodobra prežvečena, saj je reciklirana ob vsakem novem uspehu. In teh skozi leta nikakor ni manjkalo.
Rdeča nit zgodbe je, da se je dober smučarski skakalec prelevil v izjemnega kolesarja. Kdaj natančno se je začela ta metamorfoza, je težko določiti. Marca 2007 je Roglič skupaj z Robertom Hrgoto, Mitjo Mežnarjem in Jurijem Tepešem v Planici na ekipni tekmi osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka. Le nekaj dni kasneje je na sosednji letalnici uprizoril spektakularen padec, ob katerem je zastal dih. Da bi bila zgodba (še) boljša, nekateri prav ta padec vidijo kot začetek konca Rogliča skakalca. Toda Roglič je skakal še kar nekaj let, dobil tudi dve tekmi celinskega pokala, a preboj na največjo sceno mu vseeno ni uspel.
Njegov »prestop« iz smučarskih skokov v svet kolesarstva se je začel konkretneje kuhati ob poškodbi križnih vezi. Tu pridemo do študentskega doma z začetka tega zapisa, v njem je v želji po čim hitrejši rehabilitaciji na sobnem kolesu prebil ure in ure. In vmes enkrat hote ali nehote odkril svoje pravo športno poslanstvo. Morda so smučarski skoki takrat izgubili, zagotovo pa je pridobilo kolesarstvo.
Za prvo amatersko dirko si je kolo in opremo sposodil od soseda. Gorsko z ravnim krmilom. Potem je prodal motor in si kupil specialko. Kmalu so prišle prve zmage, denimo tista na Jurišu na Vršič. Opogumljen je potrkal na vrata slovenskih klubov, priložnost mu je ponudila Radenska z Andrejem Hauptmanom in Markom Polancem. Sledilo je zdaj že znamenito testiranje na fakulteti za šport ter besede doktorja Radoja Milića: »Če vi ne boste podpisali z njim, bom jaz.«
Podpisala je Adria Mobil, ki pa jo je kljub otroškim boleznim hitro prerasel. Bogdan Fink je uporabil svoje zveze in mu poskušal najti mesto v eni izmed ekip svetovne serije. Pri Ineosu so se smejali, pri Jumbo-Vismi, ki je bila takrat na dnu, jim ni bilo do smeha. Po še eni klavrni sezoni so imeli še eno prosto mesto v ekipi in rekli so, zakaj pa ne. Prav dosti niso imeli izgubiti.
Zadeli pa so terno. Dobili so kolesarja, ki jih je vrnil na kolesarski zemljevid. Vsak začetek je težak, za nekoga, ki je preskočil kolesarsko osnovno šolo in ki se je začel s kolesarstvom ukvarjati šele pri 23 letih, pa je še toliko težji. Na začetku je bil v karavani kot slon v trgovini s porcelanom. Ni lomil porcelana, ampak kožo in kosti. A trmasti Zasavec je živ dokaz, da ni važno, kolikokrat padeš, ampak je pomembno, da se vedno znova pobereš. Ker Roglič je padal in se pobiral. Dobesedno in v prenesenem pomenu.
Slovenski razkol
Eden najhujših udarcev v karieri je prišel na predzadnji dan Toura 2020, ko mu je precej mlajši rojak Tadej Pogačar pred vrati Pariza slekel rumeno majico. Dan, ko se je slovenski narod, ki se že tako zelo rad deli, po belih in rdečih ter levih in desnih razdelil še na Rogličeve in Pogačarjeve. Slovenski kolesarski razkol.
Tudi po tem udarcu, ko se je, kot se je kasneje izkazalo, še najbolj približal zmagi na največji dirki, se je pobral. Ekspresno hitro, za še eno epizodo v dolgi seriji z naslovom Vrnitev odpisanih. »Brez slabih trenutkov sploh ne veš, kako izgledajo dobri,« je dejal na jesen kariere, ko se je zdelo, da je našel neki notranji mir.
Tour ostaja njegov veliki beli kit, Roglič je danes najresnejši kandidat za najboljšega kolesarja vseh časov na etapnih dirkah, ki nikoli ni zmagal na Touru. A zdi se, da se je sprijaznil tudi s tem. »Tour je želja, ne pa tudi obsesija.«
Nasploh se je na start v zadnjih letih podajal z napevom Que sera, sera na ustnicah. Kar bo, pa bo. Njegovi navijači in tudi ali predvsem kritiki so pogosto na vse skupaj gledali precej bolj dramatično. Morda je vse skupaj še najbolje povzel neki občudovalec lika in dela danes 36-letnega Zasavca. »Biti navijač Rogliča je najboljša in hkrati najbolj stresna stvar na svetu.«
Biti navijač Primoža Rogliča je kot vožnja z vlakcem smrti. Gor, dol, gor, dol … Gor. Vedno znova, ko se zazdi, da glasba počasi ugaša, doda gas in zabrenka na prave strune. Evropsko prvenstvo v Sloveniji se je ob odsotnosti Pogačarja zibalo v ritmih Rog'n'rolla. Rog'n'roll še ni mrtev.
Zadnja seveda ni bila največja ali najpomembnejša od 93 zmag, kolikor jih je dosegel v svoji profesionalni karieri, bi si pa upali trditi, da je ena tistih, ki mu bo ostala v najlepšem spominu. Lahko bi jo postavili ob bok tistemu nepozabnemu majskemu popoldnevu na Svetih Višarjah, ko se mu je snela veriga, da bi se nato še sam strgal z verige, in je v naslednjih dveh kilometrih na krilih navijačev gnal kolo, kot da jutri ne obstaja.
V sredo je bilo manj dramatično, tudi vložek je bil resnici na ljubo manjši, majice evropskega prvaka ne gre dajati v isti koš z rožnato majico, a množice ob cesti so mu in so nam še enkrat dale vedeti, kar je sicer že dolgo kristalno jasno. Čeprav je Pogačar enkrat vmes prevzel štafetno palico slovenskega kolesarstva in jo ponesel v neslutene višave, Primož Roglič ostaja nesporen kralj slovenskih ljudskih src. Kolesarska Esmeralda.
Danes bo na dirki po Lombardiji odpeljal zadnjo dirko v dresu Red Bulla. Kje bo nadaljeval kariero, uradno še ni znano. Sam je na vprašanje o prihodnosti dal sijajen odgovor. »Upam, da ne bom majice evropskega prvaka nosil le okoli hiše in da jo bomo videli še kdaj na kolesu.« Podobno kot pred tremi leti, ko je postalo jasno, da bo zapustil Jumbo-Vismo in s(m)o ga povprašali o ponudbah, ki jih ima na mizi. »Ponudbe na mizi? Na mizi imam predvsem plenice,« je odvrnil oče dveh fantov.