V petek se bo v Bolgariji začela 109. kolesarska dirka po Italiji. Slovenci imamo na tritedensko dirko, ki poteka najbližje naši državi in velikokrat zaide tudi v Slovenijo, lepe spomine. Tadej Pogačar in Primož Roglič se lahko pohvalita s skupno zmago, skupno pa imajo kolesarji s sončne strani Alp kar petnajst etapnih zmag. Letos prvič po letu 2000 na startu ne bo nobenega slovenskega kolesarja. To pomeni, da bo sicer izjemna slovenska statistika ostala nekoliko skromnejša, kot jo je ob koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja dosegel Eddy Merckx sam.
Čeprav ima Merckx danes številne zdravstvene težave – med drugim ima umeten kolk, odrezali so mu meter in pol črevesja, pestijo ga težave s srcem –, je v domovini še vedno živa legenda. Lani je praznoval 80. rojstni dan in še vedno pozorno spremlja kolesarstvo. Zagotovo bo v prihodnjih treh tednih, če mu bo zdravje to dopuščalo, spremljal tudi Giro, ki je njegova najljubša dirka.
Italija je njegova kolesarska domovina
Kanibal, kot je Merckx dobil vzdevek zaradi svoje napadalne vožnje, je ponosen Belgijec, a v kolesarskem svetu je imel Italijo praktično za svojo domovino. Tudi svoje največje uspehe je dosegal v dresu italijanskih ekip, saj je v svoji kolesarski domovini vozil za ekipi Faema (1968–1970) in Molteni (1971–1976). Še danes tekoče govori italijansko, zato ga na Giro vežejo posebna čustva.
»Številne zmage na Giru so bile celo težje kot na Touru. Vzponi v Italiji so izredno zahtevni in vedno sem se moral boriti proti številnim domačim kolesarjem, ki so jih spodbujali izjemni navijači. Nobena moja zmaga ni bila samoumevna, ampak sem moral ves čas napadati. Moje mnenje je bilo, da če si sposoben etapne zmage, jo dosezi, tudi če si že vodilni v skupnem seštevku,« se svojega obdobja dirkanja na Giru spominja Eddy Merckx, ki je najtežje bitke bíl s Felicejem Gimondijem.
Legendarni Belgijec je v času svoje kariere podiral kolesarske mejnike drugega za drugim. Bil je izjemno nadarjen in hkrati revolucionar. Bil je eden prvih, ki so ves čas razmišljali o izboljšanju opreme. Tako je tudi petkrat slavil na dirki po Italiji (enako število zmag ima tudi na Touru in trikrat je na obeh največjih dirkah slavil v istem letu), s čimer je na vrhu lestvice izenačen z dvema Italijanoma, Faustom Coppijem in Alfredom Bindo.
Giro ni naprodaj
Eddy Merckx je sicer prepričan, da bi moral biti sam na vrhu lestvice s šestimi zmagami, in trdi, da so mu zmago leta 1969 odvzeli. »Ponudili so mi ogromno denarja, da bi dirko izgubil. A ker Giro ni naprodaj, denarja nisem vzel,« je Kanibal razkril lani v enem izmed intervjujev za Corriere della Sera in se nato dotaknil svoje izključitve iz te dirke.
»Za podkupnino je vedel tudi Gimondi (Italijan, ki je dirko na koncu dobil, op. p.), in če bi denar sprejel, me verjetno nikoli ne bi izključili. Šlo je za nekakšno posredovanje mafije, ki mi je podtaknila dopinški test. Dirko sem imel praktično dobljeno, saj sem bil močno vodilni v skupnem seštevku. Enostavno ni bilo razloga, da bi si tik pred koncem pomagal z dopingom. Zato so tudi kasneje vse obtožbe zavrgli,« Belgijec, ki je velik oboževalec Tadeja Pogačarja, trdi, da bi moral biti šestkratni zmagovalec Gira. »Ker je bilo dokazano, da si nisem pomagal z dopingom, sem še istega leta zmagal na Touru,« tudi daleč po koncu svoje profesionalne kariere pravico išče Merckx, ki je v Belgiji živa legenda.
Kaj pomeni Kanibal, je bilo razvidno tudi leta 2019, ko so v čast njegove petdesete obletnice zmage na Touru, kjer je zmagal prav v vseh razvrstitvah (skupno, gorski cilji, točke, najbolj borben kolesar, ekipna razvrstitev), v Bruslju organizirali začetek dirke po Franciji. Na startu je bilo več sto tisoč ljudi. »Včasih je težko biti Eddy Merckx v Belgiji,« je tedaj priznal šampion. Kljub temu da mu je kak dan težko, pa Kanibal v medijski pozornosti zelo uživa in mu ta veliko pomeni. »Če bo moje ime zbledelo, naj bo tako. Če pa se me bodo ljudje spominjali še naprej, je to zame veliko priznanje,« je zapisano v njegovi biografiji Merckx – nedosegljivi, ki jo je napisal Guy Roger.