Na svojem kariernem seznamu je lahko Tadej Pogačar naredil še eno kljukico. Dirka po Švici je naslednja, ki jo je zapisal na svoj vse daljši in vse imenitnejši seznam zmag. Malo mu je še ostalo takih, ki jih še ni odkljukal. Od večjih pomembnejših dirk so tu poleg olimpijskega zlata ostale še španska Vuelta, dirka po Baskiji in seveda Pariz–Roubaix, ta zadnja norost modernega kolesarstva, ki bo najbrž najtrši oreh. Kar zadeva Baskijo in Vuelto, je po drugi strani verjetno zgolj vprašanje, kdaj mu ju bo uspelo stlačiti v svoj koledar.
Od enotedenskih mu manjka le še Baskija
Na Vuelti je nastopil enkrat samkrat, in sicer leta 2019, ko je v svoji debitantski sezoni na najvišji ravni in svojem prvem nastopu na tritedenski dirki s tretjim mestom in tremi etapnimi zmagami pustil kolesarski svet odprtih ust. Na dirki po Baskiji je nastopil dvakrat. Že omenjenega leta 2019 je bil šesti, dve leti pozneje pa tretji za Primožem Rogličem in Jonasom Vingegaardom.
Če oziroma ko bo slavil v Baskiji, bi oziroma bo postal prvi kolesar z zmago na vseh sedmih najprestižnejših enotedenskih dirkah (Pariz–Nica, Tirreno–Adriatico, Katalonija, Baskija, Romandija, kriterij Dofineja, Švica). Zdaj je s šestimi izenačen s Primožem Rogličem, ki mu do popolne kolekcije manjka zmaga v Švici. Tokrat ji ni bil niti blizu, preizkušnjo je namreč slovenski veteran končal na osmem mestu.
Urška mu je dala nekaj dodatnih vatov
Če se vrnemo k Pogačarju, njegova letošnja statistika je naravnost izjemna. Nastopil je na sedmih dirkah svetovne serije in jih šest dobil, na tisti preostali pa je zasedel drugo mesto. Po Milano–Sanremo je prvič v karieri dobil še dirko po Romandiji in dirko po Švici.
Tudi v Švici je tekmecem prepustil drobtinice. Pred najbližjim zasledovalcem, Ekvadorcem Richardom Carapazom, je imel na koncu več kot šest minut prednosti, poleg rumene majice pa je domov odnesel še tri etapne zmage in zeleno majico za najboljšega po točkah.
Na sobotnem kronometru je v zaključku pritiskal izjemne številke in v cilju za 31 stotink prehitel Mathieua van der Poela ter Nizozemcu izpred nosa speljal sploh prvo zmago v vožnji na čas. V kolesarstvu ni daril. Oziroma ena za Urško. »To je bil dober dan. Urška mi je danes dala nekaj dodatnih vatov,« je pozneje zapisal slovenski as. Na nedeljski kraljevski etapi je rutinsko dokončal delo. Oziroma je s še eno etapno zmago pritisnil čudovito piko na i. To je bila še ena demonstracija (pre)moči, Lenny Martinez pa tokrat tisti nesrečnež, ki se je moral zadovoljiti z drugim mestom oziroma prvim med navadnimi smrtniki.
Naslednja postaja Barcelona
Kot da bi se mu mudilo domov k zaročenki Urški, ki si celi rane po grdem padcu v zaključku druge etape ženske dirke. Prav po Urškinem padcu je bila njegova zmaga še najbolj ogrožena, če bi bile namreč posledice padca hujše in če ga pred startom četrtkove etape ne bi sama pomirila, bi najbrž nemudoma zapustil dirko.
Tako pa … Prišel, videl in dominiral, to bi bil najkrajši opis Pogačarjeve švicarske epizode, naslednja postaja po višinskih pripravah pa Barcelona, ki bo gostila veliki odhod letošnje dirke po Franciji. V teh petih dneh na švicarskih cestah je tekmecem vnovič poslal jasno in glasno sporočilo. Opustite vsakršno upanje, vi, ki napadate, verzija Pogačar 2.0(26) je morda celo najboljša do zdaj. »Med pripravami v Sierri Nevadi je vzpon, na katerem sem se preizkusil že lani in dosegel zelo dober čas. Takrat sem si mislil: 'Vau, mislim, da nikoli več ne bom mogel peljati hitreje.' Letos sem se ob koncu priprav za šalo odločil, da ga odpeljem še enkrat. Na koncu sem bil očitno hitrejši kot lani. Zato bi rekel, da sem z vidika treninga močnejši, kot sem bil lani,« je še pred koncem dirke dejal za L'Équipe.