»Če je Pogačar tako močan, kot mislim, da je, in če je njegova ekipa tako močna, kot mislim, da je, lahko napad začnejo pet kilometrov pod vrhom Tourmaleta. Na vrh bi lahko prišel z minuto prednosti pred Vingegaardom,« je pred startom dejal nekdanji danski kolesar Michael Rasmussen, prepričan, da se lahko Tour odloči že na Tourmaletu. Besede, ki bi se lahko izkazale za preroške.
Maske so padle
Na pirenejski klasiki so padle maske. Z obrazov so jih strgali kolesarji UAE Team Emirates. Ni bilo taktiziranja ali skrivalnic. Napad je najboljša obramba in že kmalu po začetku vzpona na prelaz Aspin se je Pogačarjeva ekipa postavila na čelo glavnine, krenila v ofenzivo in začela narekovati oster ritem. Selekcija se je hitro začela. Kolesarji so odpadali drug za drugim, »gruppetto« pa je dobival nove člane. Na Tourmalet pa so Emirati le še dodali plin.
Tour ni nobenega klanca obiskal večkrat kot prav Col d'Aspin in kultni Col du Tourmalet. Prvega so včeraj obiskali 78., drugega, ki je bil prvič del dirke daljnega leta 1910, pa že 89. »Vi ste kriminalci,« se je med etapo leta 1910 organizatorjem bojda drl Octave Lapize, v cilju pa naj bi po urbani legendi enemu izmed novinarjev zabrusil, da je direktor dirke Henri Desgrange, ki je »odkril« ta klanec, morilec. »Desgrange est un assassin!« Lapize je sicer dobil tisto etapo in tudi Tour 1910, kasneje pa je kot pilot padel v prvi svetovni vojni. Danes na vrhu Tourmaleta stoji spomenik, posvečen Lapizu, včeraj pa se je prvi mimo njega peljal Tadej Pogačar.
Kaj so si, če sploh kaj, včeraj med vzpenjanjem proti vrhu v mislih vpili Jonas Vingegaard in preostali, ne vemo, jim je pa najbrž hitro postalo jasno, da bo Pogačarja težko premagati. V etapi in na dirki.
Njegov najdaljši solo pobeg na Touru
Če sta Aspin in Tourmalet prežeta z zgodovino Toura, je po drugi strani zaključni klanec dneva Cirque de Gavarnie na Touru debitiral. No, morda klanec ni prava beseda, gre bolj za lažno ravnino, vzpon je resda dolg, a položen. Jara kača.
Pogačar je na njem zanesljivo dokončal delo, čeprav so grimase na obrazu razkrivale, da ob koncu še enega vročega in napornega dneva tudi on trpi. Že precej pred ciljem je postalo jasno, da bo vnovič oblekel tudi rumeno majico. Norvežan Torstein Træen je imel že na vrhu Tourmaleta skoraj osem minut zaostanka, potem pa je na spustu še padel in vseh upov po še vsaj enem dnevu v rumenem je bilo dokončno konec.
V cilj je prišel pol ure za Pogačarjem, ki je pred očmi francoskega predsednika Emmanuela Macrona prišel do 23. etapne zmage na Touru, tako da je zdaj sam na petem mestu večne lestvice. Mark Cavendish (35), Eddy Merckx (34), Bernard Hinault (28), André Leducq (25) in Pogačar (23). Še sedmič na Touru je pri tem slavil po samostojnem begu. Včerajšnji je bil dolg 43 kilometrov in kot tak daleč najdaljši. Tekmeci so prejeli jasno in glasno sporočilo: kralj ne da prestola. V skupnem seštevku ima pred najbližjim zasledovalcem Vingegaardom, ki je lahko včeraj spet zgolj vklopil funkcijo omejevanja škode, zdaj več kot poltretjo minuto prednosti.
Pogačar je v cilju dejal, da so ga že zjutraj srbele noge. Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj, kot prepeva Tomaž Domicelj. »Že dan pred tem smo se s fanti na avtobusu med vračanjem v hotel z vznemirjenjem pogovarjali o tej etapi. Ob sedmih zjutraj, ko sem se zbudil, sem bil že ves na trnih, komaj sem čakal, da se začne. Vedel sem, da so tudi vsi drugi fantje nabrušeni in da bo to dober dan. Šli smo na vse ali nič. Če eksplodiramo, pač eksplodiramo, a nam je uspelo in ponosen sem na vse fante, to je bila izjemna moštvena predstava,« je dejal Tadej Pogačar, ki sicer ni skrival, da bi raje videl, da ne bi že zdaj znova oblekel rumene majice. »Raje bi videl, da bi jo zadržal Torstein. Slišal sem, da je grdo padel na spustu, ki je zares nevaren, če zgrešiš ovinek. Želim mu, da hitro okreva in da bo lahko nadaljeval dirkanje.«
Vingegaard po drugi strani priznava, da je bitka izgubljena, a da se vojna nadaljuje: »Zelo zahtevna etapa, zagotovo ne takšna, kot sem si jo želel. Na Tourmaletu so silovito napadli, jaz pa nisem mogel slediti. Nato sem vozil v svojem ritmu. Nisem bil daleč za njimi, vendar mi takšen spust ne ustreza. To ni bil moj najboljši dan. Razočaran sem, a še vedno verjamem vase. Še vedno verjamem, da bodo moje noge skozi dirko vse boljše, zato boj še ni končan.«
Danes in jutri bodo kolesarji, ki ciljajo na visoka mesta v skupnem seštevku, lahko malce zadihali, na svoj račun naj bi namreč prišli sprinterji.