Tadej Pogačar in njegova ekipa sta na ponedeljkovi etapi znova demonstrirala (pre)moč. Na etapi, pri kateri je večina pričakovala uspešen pobeg, so Pogačarjevi stvari vzeli v svoje noge, ubežnike vseskozi držali na povodcu, na koncu pa je Pogačar igraje prišel do svoje 22. etapne zmage na dirki po Franciji in si za nameček oblekel še rumeno majico.
Toda nad predstavo moštva UAE Team Emirates niso bili navdušeni vsi. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da so v peklensko vročem popoldnevu po nepotrebnem trošili energijo. Po njihovem mnenju bi morali na takšnih etapah razmišljati dolgoročno in v ospredje postaviti varčevanje z močmi. V ponedeljek bi morali vključiti funkcijo varčevanja energije, Pariz je namreč še daleč. Zelo daleč, vsaka privarčevana kalorija ali džul pa bi lahko prišel še kako prav.
Ne le zaradi sebe, ampak predvsem zaradi moštvenih kolegov
Med kritiki je tudi Johan Bruyneel, ki je skupaj s svojim nekdanjim varovancem Lanceom Armstrongom danes »persona non grata« v profesionalnem kolesarstvu. Razlogi za to so dobro znani. Ne glede na njegovo temačno preteklost pa velja za izkušenega stratega, saj je bil glavni taktik pri vseh sedmih Armstrongovih zmagah na Touru, ki so bile pozneje izbrisane iz uradne zgodovine.
In Bruyneel ni skoparil s kritikami na račun Pogačarja in njegove ekipe. »Mislim, da to, kar počnejo, ni pametno dirkanje. Očitno je, da so se enkrat vmes odločili, da gredo po etapno zmago. Zgodaj je še za tovrstne poteze, pa čeprav gre za Pogačarja in UAE,« je v podkastu The Move+ razlagal Johan Bruyneel.
V Francijo niso prišli po etapne zmage, te so zgolj bonus. »Kot sem že večkrat dejal, Pogačar je daleč najmočnejši kolesar, UAE daleč najmočnejša ekipa, njihov največji sovražnik oziroma tekmec pa oni sami in njihova ambicioznost ter entuziazem. Pogačar je pri tem še najmanjši problem, bolj bi jih morala skrbeti svežina njegovih moštvenih kolegov. Tim Wellens je opravil ogromno dela, že na njegovem obrazu se je videlo, kako trpi. Če se na takšni etapi odločiš, da boš lovil zmago, in pri tem veš, da boš moral brez pomoči drugih ekip ves dan nadzirati dirko, to pusti posledice. Lahko si govoriš, da si osvojil etapo in da boš naslednji dan nekoliko počival, toda vse to se nabira. Že velikokrat sem rekel – in to bom še velikokrat ponovil: na tritedenski dirki moraš dirkati s kalkulatorjem v žepu dresa. Ne le zaradi sebe, ampak tudi zaradi svojih moštvenih kolegov. In pri tem ni pomembno, ali govorimo o sodobnem ali o kolesarstvu preteklosti.«
Če je res, potem mu ne bo nihče blizu
Pogačar na trenutke dirka, kot da bi mu bilo dolgčas, če bi vse skupaj potekalo po vnaprej napisanem, konvencionalnem scenariju. Nekdanji kolesarji pa se pri tem držijo za glavo. »Dobil sem kar nekaj sporočil nekdanjih kolesarjev, ki so me spraševali, kaj za vraga počnejo. Mi smo vedno vozili konservativno. Vedno moraš gledati naprej, nikoli ne veš, kdaj se boš znašel v krizni situaciji in boš potreboval vso energijo, ki jo premoreš. Tako moraš razmišljati. Seveda so to vsi sami vrhunski kolesarji, ki hitro in dobro okrevajo, toda upam, da ti enkrat v nadaljevanju dirke ne bom rekel: 'Se spomniš, kaj sem govoril po tretji etapi?'« je sogovorniku dejal Bruyneel. V nadaljevanju podkasta oziroma pogovora je vrgel še eno sočno kost. »Najprej moram vprašati za dovoljenje, da z vami delim informacije o njegovih številkah s treningov pred Tourom. Sam imam te podatke. Če so resnični ter če ne bo imel smole ali nesreče, potem mu ne bo mogel nihče blizu, niti Jonas ne.« Težko se je znebiti občutka, da se tega zaveda tudi Pogačar.
Poleg tega seveda dneva niso otežili le sebi, ampak tudi tekmecem. Tom Pidcock je dejal, da je bil to zanj eden najtežjih dni v karieri. Tudi ali predvsem zaradi vročine. »Bilo je tako vroče, da je bilo že absurdno. Kot vojno območje,« je bil kot po navadi slikovit Britanec. Trpijo torej tudi tekmeci, slednji vsaj na videz celo še bolj, pa lahko na vse skupaj gledamo tudi kot na vojno izčrpavanja.
Jan Tratnik dolgo v begu
Danes je UAE Team Emirates v še enem vročem dnevu ubežni skupini vendarle pustil nekaj več manevrskega prostora. Čeprav je bila zelo številna, v njej ni bilo kolesarja, ki bi se na koncu lahko vmešal v boj za sam vrh skupnega seštevka. Je pa bil v ubežni skupini idrijska lokomotiva Jan Tratnik, ki se je enkrat vmes skupaj z Mathiasom Vackom znašel na čelu dirke, kasneje pa se jima je pridružil še Alex Kirsch. A sanj o etapni zmagi je bilo konec na zadnjem kategoriziranem vzponu dneva.
Na koncu je med ubežniki svoje karte najbolje odigrala ekipa Lidl Trek. Delali so za Madsa Pedersena, Danec pa je svoj del naloge opravil z odliko. V cilju se je smejalo tudi Torsteinu Træenu (Uno-X Mobility), ki je kot tretji Norvežan po Thoru Hushovdu in Alexandru Kristoffu oblekel rumeno majico. Pogačar mu jo je z veseljem odstopil, v prvi vrsti seveda zaradi vseh obveznosti, ki pridejo v paketu skupaj z njo. Glavnina je sicer ciljno črto v Foixu prečkala kar 13 minut za zmagovalcem.
Norvežan bi jo glede na to, da ima zdaj skoraj osem minut prednosti pred Pogačarjem in Vingegaardom, lahko zadržal še vsaj dan ali dva. Jutri tektonskih premikov pri vrhu skupnega seštevka vsekakor ne gre pričakovati. Pau, mesto cilja etape, ki je redno na meniju Toura, je teren oziroma priložnost za sprinterje. Za fante, kot so Tim Merlier, Jasper Philipsen, Olav Kooij … Pogačarju in drugim favoritom pa pogled počasi že uhaja proti četrtkovi šesti etapi, ki med drugim prinaša vzpon na dobri stari Tourmalet in z njim pekel v Pirenejih.