Tako strokovnjaki kot laiki so si bolj ko ne enotni, da si Pogačarjev nastop na pravkar končanem Touru zasluži najvišjo možno oceno. Dirko je v preteklosti zapuščal tudi s še večjim plenom, toda morda še nikoli ni bil videti tako dominanten kot prav letos. Ne bomo rekli zlahka, ker to je vendarle Tour, toda bila je to tritedenska demonstracija (pre)moči.
Volk dlako menja, nravi pa nikoli. Praktično vedno, ko si pripne številko, želi dirkati. Tudi na nedeljski zadnji etapi seveda ni bilo nič drugače. Trasa in pogoji so mu bili manj pisani na kožo kot pred letom dni, a to ga ni zaustavilo, da ne bi vsaj poskusil. Če je bila zadnja etapa še pred dvema letoma bolj ko ne častni krog po pariških ulicah in priložnost za nastavljanje fotografskim objektivom ter nazdravljanje s penino, je v zadnjih dveh letih to eden izmed vrhuncev dirke. Letos sta za to zaslužna v prvi vrsti Pogačar in Mathieu van der Poel. In morda je eno največjih priznanj prišlo prav iz tabora enega največjih tekmecev. »Velike čestitke Mathieuju, a enako veliko – če ne še večjo – pohvalo si zasluži tudi Tadej Pogačar. Resnično uživam ob spremljanju njunih dirk. Seveda je tu še nekaj drugih odličnih kolesarjev, toda Tadej … Po treh tednih izjemnih naporov še vedno želi dirkati na zmago. Preprosto sem brez besed,« je dejal Mathieujev oče Adrie van der Poel, ki je na Touru leta 1982 na zadnji etapi s ciljem na Elizejskih poljanah zasedel drugo mesto. Sinu je 44 let kasneje uspelo to, kar očetu za las ni.
Peti s petimi
Vsi dvomi o skupnem zmagovalcu 113. Toura so bili razblinjeni že davno pred prihodom na Elizejske poljane. Če so sploh kdaj obstajali. Pogačar je po peti zmagi na Touru postal Po5ačar. Izbrisan in nezaželen Lance Armstrong bo sicer dejal, da vsi, tudi Tadej, dobro vedo, kdo je pravi rekorder, toda Pogačar je od nedelje zvečer uradno (so)rekorder dirke vseh dirk. Povedano drugače: včlanil se je v ekskluziven klub, ki je imel pred tem le štiri člane (o njih več na naslednji strani), zadnjega pa je sprejel pred več kot tridesetimi leti. »Ne maram obiskovanja klubov, zato poskrbimo za to, da čim prej zapustimo tudi tega,« je Pogačar skozi smeh dejal pod zmagovalnim odrom na Elizejskih poljanah.
Čeprav ne mara klubov, že nekaj časa trka tudi na vrata naslednjega elitnega in ekskluzivnega kluba. Kluba kolesarjev, ki se lahko pohvalijo z zmago na vseh treh tritedenskih dirkah. V njem je za zdaj osem kolesarjev. Jacques Anquetil, Felice Gimondi, Eddy Merckx, Bernard Hinault, Alberto Contador, Vincenzo Nibali, Chris Froome in osmoljenec letošnjega Toura Jonas Vingegaard, ki se je temu klubu pridružil kot zadnji, letos maja po zmagi na Giru. Morda bomo že 13. septembra, ko se bo v Granadi končala letošnja Vuelta, dobili novega, devetega člana. Granada in Grande Pogi?
Odločitev že sprejeta?
Prav to zdaj morda celo najbolj buri domišljijo ljubiteljev kolesarstva širom po zemeljski obli. Ali bo v svoj program za nadaljevanje sezone naknadno stlačil še Vuelto. Za zdaj ima v programu oziroma načrtu nastop na svetovnem prvenstvu v Kanadi (27. september), nastop na evropskem prvenstvu na domačih tleh (4. oktober) in za konec še spomenik Il Lombardia (10. oktober), kjer bo lovil že šesto zaporedno zmago. In seveda je tu tudi prvi konec tedna v avgustu, ki ga bo v družbi navijačev preživel v Komendi in na Krvavcu.
Vuelta pa … Če bi se začela jutri ali ta konec tedna, seveda zagotovo ne bi nastopil. A do začetka je še nekaj tednov oziroma 25 dni, če smo natančni. Čeprav ni jasno, ali je enkrat vmes tudi sam staknil virus, ki se je pretihotapil v njegovo ekipo, se zdi, da je tokrat do cilja v Parizu prišel v precej boljšem psihofizičnem stanju kot pa denimo leta 2024. Da tokrat ni bilo treba iti (pre)globoko v rezervo, da je v tanku tudi po 3245 kilometrih ostalo še kar nekaj bencina. To je bila mirna plovba. Zelo mirna, glede na to, da govorimo o Touru. »Morda je bil to Tour, v katerem sem najbolj užival. Nisem imel slabega dneva,« bo pritrdil tudi sam. Vprašanje o nastopu na Vuelti je v nedeljskem večeru ostalo v zraku. »Uživajmo v trenutku. Potem bomo videli,« pravi Pogi.
Tudi on je seveda ob koncu dneva le človek, a po nekaj dnevih ga bodo bržkone že zasrbele noge. Organizatorjem Vuelte gre na roko tudi dejstvo, da se bo letošnja dirka začela v Monaku, ki je že nekaj let Pogačarjev drugi dom.
Odločitev bo(do) bržkone sprejel(i) v naslednjih dnevih. Oziroma so jo morda že. Po informacijah italijanske Gazzette dello Sport je namreč nastop Pogačarja na letošnji dirki po Španiji praktično potrjen. Kot poroča novinarski kolega Ciro Scognamiglio, manjka le še uradna potrditev ekipe oziroma organizatorjev.
Če bo 22. avgusta na startni črti v Monaku, mu bo tam med drugim družbo delal rojak Primož Roglič. Slednji pa bo ob Pogačarju zelo težko prišel do rekordne pete zmage na španski pentlji, po kateri bi se lahko dvignjene glave poslovil od ekipe Red Bulla.
Dvojček Tour-Vuelta še redkejši kot dvojček Giro-Tour
Če se vrnemo k Pogačarju – lov na dvojček Giro-Tour je predlani opravil z odliko. Postal je osmi kolesar in prvi po letu 1998 ter po pokojnem Marcu Pantaniju, ki je uspel v istem letu osvojiti rožnato in rumeno majico. Morda v nasprotju s splošnim mišljenjem pa je uspešno izveden dvojček Tour-Vuelta v zgodovini kolesarstva še redkejši. Če prvih zgodovina beleži osem, so drugega uspešno izvedli le trije kolesarji: Anquetil leta 1963, Hinault leta 1978 in Froome leta 2017. In Pogačar je imel vedno rad nove izzive, prav to je tisto, kar ga ves čas žene dalje.
Pogačar je na Vuelti nastopil enkrat samkrat, in sicer leta 2019, v svojem prvem letu med profesionalci. In prav tam je tudi širša svetovna javnost lahko spoznala, česa je sposoben mladenič s Klanca pri Komendi, ki je domov odšel s tretjim mestom ter tremi etapnimi zmagami, pri tem pa na koščke raztrgal vsa pisana in nenapisana pravila kolesarstva. Sedem let kasneje bi se na Vuelto vrnil kot največji kolesar vseh časov. To pa mu med drugim jasno in glasno priznava tudi Armstrong.