Demi Vollering je morala na svojo drugo zmago na dirki po Franciji čakati tri leta. Leta 2023 je na Touru prvič oblekla rumeno majico in jo odnesla v Pariz, leto pozneje pa vzpon na Alpe d'Huez izgubila za vsega štiri sekunde. Leta 2026 je dobila priložnost za revanšo. In to na način, ki dobro opisuje njeno kariero: z vztrajnostjo, močjo in predvsem z vero, da se lahko vse spremeni v zadnjih kilometrih.
Na letošnjem Tour de France Femmes je 29-letna Nizozemka rumeno majico oblekla po osmi etapi – dan po tem, ko je proti tekmicam izgubljala na sloviti Mount Ventoux –, ko je na vzponu proti Nici napadla šest kilometrov pred ciljem in si pred Katarzyno Niewiadomo-Phinney priborila osem sekund prednosti. A pred zadnjo etapo še zdaleč ni bilo konec. Poljakinja je imela priložnost, da ponovi zgodbo iz leta 2024, ko je Demi Vollering premagala z najmanjšo razliko doslej, saj je pred odločilno zadnjo etapo zaostajala zgolj osem sekund. Tokrat Nizozemka ni pustila presenečenj in je tudi zadnji dan dokazala, da je ta hip številka ena.
Z zmago tudi v zadnji etapi je osvojila svoj drugi Tour. Za končno zmago je prejela nagrado 50.000 evrov, kar je desetkrat manjša nagrada, kot jo je prejel Slovenec Tadej Pogačar v moški konkurenci. »To niso samo sanje o zmagi na Tour de France. Sanje so tudi živeti takšno življenje, trdo delati skupaj z ljudmi, ki so strastni do tega, kar počnejo,« je povedala Demi Vollering po velikem slavju.
Kolo je odkrila precej pozno
Njena pot do samega vrha je izjemno zanimiva, saj nikoli ni bila kolesarski čudežni otrok. Rodila se je 15. novembra 1996 v Pijnackerju na Nizozemskem in odraščala v družini, povezani z vrtnarstvom. Bila je najstarejša od štirih otrok. Njen oče ima cvetličarsko oziroma vrtnarsko dejavnost, tudi Demi pa je pred profesionalnim kolesarstvom delala kot cvetličarka in opravila izobraževanje iz cvetličarskega oblikovanja.
Kolesarstvo je sicer spoznala že kot otrok, toda resneje se mu je posvetila šele precej pozneje. Pri 16 letih se je pridružila prvemu pravemu kolesarskemu klubu RWC Ahoy, pri 18 letih pa je že nastopila na članski dirki. Toda takrat še ni razmišljala kot bodoča profesionalka. Njena prva ljubezen je bilo hitrostno drsanje, s katerim je tekmovala celo na nacionalni ravni.
Prelomnica je prišla leta 2017. Na kolesarskih počitnicah v Ardenih je začutila, da ima kolesarstvo nekaj, česar pri drugih športih ni našla. Njen partner Jan-Maarten van der Horst jo je spodbujal, naj se mu posveti bolj resno. Takrat se je odločila, da bo kolesarstvo postalo njena glavna športna pot.
Zmaga na vseh treh grand tourih
V nekaj letih je iz pozne začetnice postala ena najmočnejših kolesark na svetu. Leta 2019 je prvič nastopila v profesionalni ekipi Parkhotel Valkenburg, že leta 2021 pa je prišla prva velika zmaga na dirki Liege–Bastogne–Liege. Leta 2023 je eksplodirala na največji sceni. Osvojila je Amstel Gold Race, Valonsko puščico in Liege–Bastogne–Liege ter s tem postala šele druga ženska po Marianne Vos, ki je v isti sezoni osvojila znameniti ardenski trojček.
Istega leta je prvič osvojila Tour de France, na koncu pa prejela še prestižno nagrado vélo d'or za najboljšo kolesarko leta. Tudi letos je izjemna Nizozemka glavna kandidatka za prestižno nagrado, saj ima za seboj izjemno sezono in zmaga na Touru je bila le češnja na vrhu. Pred tem je že dobila spomenika Liege–Bastogne–Liege, dirko po Flandriji, za nameček pa je slavila še na Giru. S tem uspehom je tudi dopolnila karierni grand slam, saj je bila v letih 2024 in 2025 najboljša tudi na Vuelti. »To je nepozabno in o tem si nikoli nisem upala niti sanjati,« se je velikega dosežka, ko je letos zmagala na Giru, zavedala tudi sama.
Pogosto poudarja pomen ljudi okoli sebe, ekipe in prijateljev. Tudi po letošnjem Touru ni govorila samo o svoji moči, ampak predvsem o ljudeh, ki so ji pomagali priti do cilja. »Še vedno imam veliko sanj, na kolesu in brez njega,« ostaja trdno na tleh trenutno prva kolesarka sveta, ki je za svet kolesarstva navdušila tudi svojo sestro Bodine, ki od leta 2025 prav tako nastopa v profesionalni kolesarski ekipi.