Z včerajšnjo etapo, ki se je končala na vrhu Orcieres-Merletta, kjer sta leta 2021 Primož Roglič in Tadej Pogačar poskrbela za dvojno slovensko zmago, se je začel alpski triptih, alpska trilogija. V nasprotju z denimo Botrom sta drugi in tretji del boljša kot pa prvi. Oziroma bi vsaj morala biti, saj se bosta končala na Alpe d'Huez. Petkova etapa bo uporabila klasični vzpon iz Le Bourg-d'Oisansa, sobotna pa se bo v to zimskošportno središče povzpela po zahtevnejši in manj običajni strani prek prelaza Col de Sarenne.
Vzpon, kjer se rojevajo legende
Najprej torej po klasični poti. Skozi 21 ovinkov oziroma serpentin. Če bi te serpentine znale govoriti, bi imele marsikaj povedati. Prvič so se jih lotili leta 1952, prvi junak pa je bil legendarni Il Campionissimo, prvak prvakov Fausto Coppi. In 21. serpentina vse od takrat nosi njegovo ime. Tokrat bo ta slabih 14 kilometrov dolg vzpon 32. na meniju Toura. Dobrih zgodb skozi leta ni manjkalo. Ena boljših je nastala v Orwellovem letu 1984. V osemdesetih letih je Tour na dirki dovolil nastop tudi amaterjem. Najboljši med njimi je bil Luis Herrera, ki je v Kolumbiji živel na nadmorski višini 2000 metrov. Nihče od profesionalcev mu ni mogel slediti. Zmagal je sam, ob oglušujočem navdušenju radijskih in televizijskih komentatorjev, ki so prišli spremljat njegov izjemen nastop.
V anale Toura je šlo tudi leto 1986, ko sta Američan Greg LeMond in z vsemi žavbami namazani Francoz Bernard Hinault ciljno črto prečkala z roko v roki. Zakopala sta bojno sekiro, pri tem pa je nastala ena najbolj znamenitih fotografij v zgodovini Toura. In seveda je tu Lance Armstrong leta 2001 namenil znameniti pogled Nemcu Janu Ullirchu, še preden je dal v prestavo višje. Vzpon, kjer se rojevajo legende.
V slogu Delića in Cliptona
Nazadnje je Tour Alpe d'Huez obiskal pred štirimi leti, ko je Britanec Tom Pidcock na dan padca Bastilje prišel do ene največjih zmag v karieri, Tadej Pogačar pa je po krizi dan prej na Granonu, ki so jo sprožili piki nizozemskih čebel, pokazal, da je še živ in da še ne namerava vreči puške v koruzo. Tudi takrat smo bili tu, v srcu te norišnice. V tistem dnevu so na misel večkrat prišle besede legendarnega jugoslovanskega komentatorja Mladena Delića: »Ludnica, šta je ovo?!« (v prevodu: Norišnica, kaj je to?!) Ali pa besede majorja Cliptona ob koncu filmske klasike Most na reki Kwai: »Madness, madness!« (Norost, norost!)
Omenjena citata morda še najbolje opišeta Alpe d'Huez. Ni najdaljši, ni najtežji, ni najzahtevnejši vzpon, a je vseeno – edinstven. Na enem izmed bližnjih hribov, ki se pozimi spremeni v smučišče, se v teh dneh bohoti velika rumena majica. Lahko bi postavili tudi tisti napis Hollywood. Puristi in tradicionalisti se zgražajo, navijači pa množično derejo na njegova pobočja. In nastane velika vrtna kolesarska veselica, ki traja več dni. Navijači z vseh koncev sveta tu bivakirajo ali taborijo že več dni, da bi si zagotovili svoj košček ceste oziroma eno boljših mest ob njej. Podjetja, ki dajejo v najem avtodome, si manejo roke. Kot tudi Leclerc, ki je s tistimi pikčastimi majicami zadel marketinško terno.
Največji naravni športni amfiteater
Če si boste v življenju v živo ogledali eno samo etapo dirke po Franciji, potem so te, ki se končajo na Alpe d'Huez, vsekakor ena najboljših izbir. Da boste lahko otrokom in vnukom pripovedovali, da ste bili tam, na kolesarski Marakani. Ker to je treba videti. Oziroma doživeti. Alpe d'Huez je eden najbolj veličastnih naravnih športnih amfiteatrov. Nasploh, ne le v kolesarstvu. Največji kolesarski stadion na svetu. Kolesarska Maracana, na kateri vlada karnevalsko vzdušje, nikjer pa bolj kot v 14. ovinku, kjer se zbirajo Nizozemci. Zakaj prav 14. ovinek? Urbana legenda pravi, da je neki nizozemski duhovnik tam pomagal graditi cerkev, ker pa je bil tudi velik kolesarski navdušenec, je glasno spodbujal nizozemske rojake, ko so se vozili mimo. In tako nehote začel gibanje, ki je z leti preraslo v največjo »žurko« na Touru. Mimogrede, v tisti cerkvici je bilo nekoč medijsko središče.
Vaalserberg je hrib na Nizozemskem na tromeji z Belgijo in Nemčijo. Če še niste slišali zanj, nič hudega, niste prav veliko zamudili. Je pa najvišja točka celinske Nizozemske, četudi se vzpenja le 322 metrov nad morjem. Nizozemski Triglav, če hočete. Imajo pa Nizozemci v rezervi še eno goro; goro, ki so jo z leti posvojili. Goro, ki leži približno tisoč kilometrov južneje od Amsterdama v Zahodnih Alpah. Alpe d'Huez je nizozemska gora, potem ko so njihovi kolesarji dobili osem od prvih 14 vzponov na Alpe d'Huez. Postala in ostala je nizozemska, pa čeprav že vse od leta 1989 na njej ni slavil Nizozemec.
Narod, ki nima gore, se julija v tisočih in tisočih za nekaj dni preseli na goro, ki jo je na neki način vzel za svojo. To je hkrati njegova Planica in Zlata lisica, ko se jih na tisoče v nacionalno oranžno barvo odetih nagnete ob 14. (ali sedmega, odvisno od tega, iz katere smeri štejete) od 21 ovinkov, in to že nekaj dni prej, preden se bo mimo pripeljala karavana. In zabava, ko pivo teče v potokih, se lahko začne. Bojda so nekoč nekega nesrečnika, ki je padel po strmini, našli šele čez več dni. Padel je z gore in nihče ni opazil.
V lov na Piratov rekord
Zmagovalcu dneva pripade čast, da ena od 21 serpentin nosi njegovo ime. Ker je junakov več kot serpentin, nekatere zdaj nosijo že po dve imeni. Kdo bo v petek zapisal svoje ime ob legendarnega Jazbeca Bernarda Hinaulta v enajstem ovinku oziroma serpentini? Pogačar bo zagotovo poskušal na svoj vse daljši in imenitnejši seznam zmag zapisati še ta vzpon. Ni jih malo, ki menijo, da je v nevarnosti tudi rekord Marca Pantanija, ki je leta 1995 s klancem po nekaterih podatkih opravil v 36 minutah in 40 sekundah.
V tabor UAE Team Emirates je sicer nekaj bojazni vnesel Adam Yates, ki se je na sredini ravninski etapi ob želodčnih težavah komaj privlekel do cilja. »Tudi meni se lahko zgodi takšen dan,« opozarja Tadej Pogačar. A večja je verjetnost, da nam bo Pogačar danes pripravil nov šov. Za šovmana na dveh nogah oziroma dveh kolesih bi težko našli primernejši klanec, kot je Alpe d'Huez.