Jacques Anquetil, Francija: 1957, 1961, 1962, 1963 in 1964
Francoz Jacques Anquetil je bil v poznih petdesetih in začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja nesporni kralj dirke po Franciji. Ko je leta 1964 še petič osvojil dirko po Franciji, je veljalo prepričanje, da je postavil mejnik, ki ga ne bo mogoče preseči. Francoz je postal prvi kolesar s petimi skupnimi zmagami na Touru in s tem postavil temelje sodobnega etapnega dirkanja. Njegovi uspehi niso temeljili na spektakularnih napadih ali agresivni vožnji, temveč na hladni preračunljivosti in izjemni sposobnosti vožnje na kronometer. Prav zato si je prislužil vzdevek Monsieur Chrono, kar bi brez težav prevedli v gospod Kronometer. Tour je osvojil v letih 1957, 1961, 1962, 1963 in 1964. Med letoma 1961 in 1964 je zmagal kar štirikrat zapored, kar je bil takrat nepredstavljiv dosežek. Skupno je dobil 16 etap, od tega kar devet kronometrov. V gorah ni sodil med najbolj eksplozivne plezalce, a je znal izgube omejiti na minimum, nato pa je v vožnji na čas tekmece pogosto premagal za več minut.
Njegov največji tekmec je bil rojak Raymond Poulidor. Njuno rivalstvo je preraslo športne okvire. Poulidor je veljal za ljudskega junaka, Anquetil pa za hladnega profesionalca. Najbolj znamenit trenutek njunega dvoboja se je zgodil leta 1964 na vzponu na Puy de Dôme, kjer sta skoraj celoten klanec prekolesarila drug ob drugem, z rameni naslonjena drug na drugega. Anquetil je tedaj ubranil rumeno majico in osvojil peti Tour, Poulidor pa je ostal brez največje zmage kariere in nikoli v karieri ni dobil dirke vseh dirk.
Anquetil ni bil le kralj Toura. Kot prvi je osvojil vse tri tritedenske dirke – Tour, Giro (2x) in Vuelto –, skupaj pa je zbral osem zmag na Grand Tourih. V času, ko športna znanost skoraj ni obstajala, je slovel po izjemni sposobnosti razporejanja moči in popolnem občutku za ritem.
Eddy Merckx, Belgija – (1969, 70, 71, 72 in 74)
Če je bil Anquetil simbol racionalnosti, je bil Eddy Merckx njegovo popolno nasprotje. Belgijec ni želel zgolj zmagati na Touru – želel je dobiti vsako etapo, vsak sprint, vsak kronometer in vsak gorski cilj. Zaradi neugasljive želje po zmagovanju si je prislužil vzdevek Kanibal, ki ga spremlja še danes.
Tour je osvojil v letih 1969, 1970, 1971, 1972 in 1974. Že ob prvem nastopu leta 1969 je osvojil rumeno, zeleno in pikčasto majico ter kar šest etap, kar velja za enega najbolj dominantnih nastopov v zgodovini dirke. Skupno je zbral 34 etapnih zmag, kar je desetletja predstavljalo absolutni rekord, ki ga je predlani premagala britanski sprinter Mark Cavendish.
Merckx je blestel na vseh terenih. Bil je vrhunski hribolazec, kronometrist in sprinter, zato tekmecem skoraj ni dopuščal priložnosti. Njegova največja rivala sta bila Španec Luis Ocaña in Nizozemec Joop Zoetemelk. Posebno dramatičen je bil Tour leta 1971, ko je Ocaña Merckxa že močno ogrozil, nato pa po padcu v Pirenejih odstopil. Belgijec je pozneje priznal, da brez tiste nesreče zmaga morda ne bi bila njegova.
Merckx je poleg številnih rekordov na Touru osvojil še pet Girov, eno Vuelto in vse najpomembnejše enodnevne klasike. Številni ga še danes štejejo za največjega kolesarja vseh časov. Njegova filozofija je bila preprosta: če lahko zmagaš, moraš zmagati. Prav zaradi tega je popolnoma spremenil način razmišljanja v profesionalnem kolesarstvu in postal merilo, po katerem se ocenjujejo vsi največji šampioni. Belgijec je danes izjemno navdušen nad predstavami Tadeja Pogačarja in tudi sam priznava, da je morda še boljši od njega.
Bernard Hinault, Francija ('78, '79, '81, '82 in '85)
Tudi na tretjega serijskega zmagovalca dirke vseh dirk je bilo treba čakati praktično enako časa, kot je Merckx potreboval, da je nasledil Anquetila. Štiri leta po zadnji zmagi kanibala je bil prvič za kralja kronan Bernard Hinault. Njegov zadnji in hkrati peti naslov leta 1985 je še danes zadnja domača zmaga na Touru, zato v Franciji uživa skoraj mitski status. Zaradi nepopustljivega značaja je dobil vzdevek Jazbec, saj nikoli ni popustil, ne glede na okoliščine.
Tour je osvojil v letih 1978, 1979, 1981, 1982 in 1985. Leta 1980 je moral kot vodilni zaradi poškodovanega kolena odstopiti, leto pozneje pa se je vrnil in znova zmagal. Njegova največja odlika je bila izjemna vsestranskost. Bil je vrhunski kronometrist, odličen hribolazec in eden redkih zmagovalcev Toura, ki so osvajali tudi najtežje enodnevne klasike. Na Touru je dobil 28 etap, dvakrat tudi etapo v rumeni majici na Elizejskih poljanah.
Njegovi največji tekmeci so bili Joop Zoetemelk, Laurent Fignon in Greg LeMond. Prav z LeMondom je povezana ena najbolj znanih zgodb v zgodovini Toura. Leta 1986 je Hinault javno obljubil, da bo pomagal Američanu do prve zmage, a je med dirko večkrat napadal in poskušal osvojiti še šesti Tour. LeMond je kljub temu zdržal pritisk in postal prvi Američan z zmago na Touru.
Hinault ni bil priljubljen zato, ker bi iskal naklonjenost javnosti. Bil je neposreden, pogosto trmast in brezkompromisen. Verjel je, da mora šampion dirko nadzorovati in napadati, ne pa zgolj braniti prednost. Poleg petih Tourov je osvojil še tri Gire in dve Vuelti.
Miguel Indurain, Španija – (1991, 92, 93, 94 in 95)
Tudi četrti šampion se je nekako držal ustaljene časovnice novih vladarjev Toura. V nasprotju s prvimi tremi pa je Špancu Miguelu Indurainu podvig rekordnih petih zmag uspel v zaporednih letih v obdobju 1991–1995. Če je Merckx zmagoval z napadi, je Indurain tekmece premagoval z navidezno lahkotnostjo. Zaradi svoje umirjenosti in skoraj brezizraznega obraza je deloval, kot da ga največji napori sploh ne prizadenejo. Njegova največja prednost so bili kronometri. Zaradi izjemne fizične konstitucije – visok je bil 186 centimetrov in tehtal okoli 77 kilogramov – je na ravnini razvijal moč, ki je tekmeci niso mogli doseči. V gorah ni napadal pogosto, a je brez težav sledil najboljšim plezalcem, nato pa v vožnji na čas ustvaril odločilne razlike. Na Touru je osvojil 12 etap, od tega osem kronometrov.
Njegovi največji tekmeci so bili Claudio Chiappucci, Tony Rominger, Alex Zülle in pozneje Bjarne Riis. Chiappucci ga je večkrat skušal streti z dolgimi napadi v Alpah, toda Indurain je skoraj vedno ostal miren in razliko nadoknadil že na naslednjem kronometru. Njegova ekipa Banesto je narekovala visok enakomeren tempo, ki je izčrpaval tekmece in redko dopuščal presenečenja.
Poleg petih Tourov je osvojil še dva Gira, leta 1995 pa postal tudi svetovni prvak v vožnji na čas. Indurain je dokazal, da je mogoče Tour osvojiti brez spektakularnih napadov – z natančno odmerjenim ritmom, vrhunsko telesno pripravljenostjo in skoraj brez napak skozi tri tedne dirkanja. Njegova prevlada je trajala vse do leta 1996, ko ga je na poti do šestega zaporednega naslova premagal Bjarne Riis. Kljub temu Španec ostaja eden najbolj spoštovanih šampionov v zgodovini kolesarstva, predvsem zaradi športnega vedenja, skromnosti in izjemne doslednosti. Čeprav je bil v začetku devetdesetih let praktično nepremagljiv, je zanimivo, da nima skupne zmage na domači Vuelti. Kot Španec je na njej nastopil kar osemkrat – tudi v letih svoje prevlade na Touru in Giru, a do zmage mu ni uspelo priti. Še en dokaz več, da ni bil najboljši v vožnji navkreber.