Kombinacija raka na modih, Toura, rumene majice in dopinga sicer prikliče v misli ime, ki ga na dirki po Franciji neradi slišijo. A Torstein Træen je seveda povsem druga zgodba kot izbrisani Lance Armstrong.
Njegova zgodba je še ena iz serije o vzponih in padcih. Leta 2022 je na Tour of the Alps postal kralj gora, da bi kmalu potem ena izmed dopinških kontrol pokazala nenavadne rezultate v krvi. A ni šlo za doping, temveč za raka na modih. Hitri diagnozi sta sledili operacija ter rehabilitacija in že nekaj mesecev kasneje se je lahko vrnil k dirkanju. In kot se rado zgodi, se je rezultatska krivulja po težki življenjski preizkušnji zasukala navzgor.
Leta 2024 je v Švici prišel do prve zmage v profesionalni karieri, leto dni kasneje je na Vuelti nosil rdečo majico, v ponedeljek pa je prišel do največjega trenutka v karieri. Nekaj dni potem, ko so njegovi rojaki z mundiala domov poslali Brazilce, je še sam pristavil svoj delček k norveški poletni športni evforiji.
Bil je ob pravem času na pravem mestu. Izkoristil je priložnost in včeraj užival v rumeni majici, nosil pa jo bo tudi danes, ko se bo karavana za letos poslovila od Pirenejev. Pravzaprav bi jo glede na prednost lahko zadržal še kar nekaj dni. Če bo brez večjih prask preživel današnjo zadnjo etapo v Pirenejih, potem najbrž vse tja do ponedeljkovega prvega prostega dne in potem naprej v drugi teden. »Iskreno, še vedno težko verjamem. Mislim, da bom potreboval nekaj dni, da se bo vse skupaj poleglo. Uživati želim v vsakem dnevu v rumeni majici in upam, da jo bom lahko nosil čim dlje.«
Da bi se v njej pripeljal na Elizejske poljane, bi bilo eno največjih presenečenj v 113-letni zgodovini te dirke, čeprav gre za zelo solidnega hribolazca, ki je, kot rečeno, na lanskoletni Vuelti nosil majico vodilnega. Rdečo majico je nosil štiri dni, na koncu v Madridu pa je zasedel deveto mesto v skupnem seštevku, s slabimi desetimi minutami zaostanka za zmagovalcem Jonasom Vingegaardom.
Kolesarski Athletic Bilbao
Ne le Torstein Træen, posebna zgodba je tudi njegova ekipa. Ekipo Uno-X Mobility, ki je šele letos prestopila med ekipe svetovne serije, namreč sestavljajo kolesarji iz zgolj dveh držav: Norveške in Danske. »Smo Uno-X Mobility, profesionalna kolesarska ekipa, ki se posveča odkrivanju in razvijanju skandinavskih kolesarskih talentov,« se glasi njihov slogan, ki se ga strogo držijo, pa čeprav jim zaradi tega na kolesarski tržnici najbrž ni vedno najbolj enostavno najti novih oziroma primernih okrepitev. So neke vrste kolesarska različica nogometnega kluba Athletic Bilbao, ki ima v svojih vrstah zgolj nogometaše baskovskih korenin.
Med trideseterico kolesarjev s pogodbo v letošnji sezoni je 21 Norvežanov in devet Dancev, na tem Touru pa je to razmerje 6:2 v korist Norvežanov. Šef ekipe je nekoč sijajni norveški sprinter Thor Hushovd, ki je na dirki po Franciji tudi sam imel priložnost ter čast nositi rumeno majico. A če je ekipa povsem skandinavska, je zaledje in spremljevalno osebje narodnostno vendarle bolj barvito, med drugim boste med maserji naleteli na slovenskega naroda sinove.Leta 2016 ustanovljena ekipa napreduje iz sezone v sezono. Korak po korak, brez preskakovanja stopnic. Organska rast. Velika želja ekipe, katere glavni pokrovitelj je veriga samopostrežnih bencinskih servisov, je nekoč v svoje vrste pripeljati Vingegaarda.
Simpatije so bojda obojestranske, če gre verjeti Magnusu Cortu, ki je pred meseci v enem izmed intervjujev dejal, da so možnosti za morebiten prestop v prihodnosti sicer majhne, saj je Vingegaard pri Vismi trenutno dobro zasidran, vendar vrata niso povsem zaprta. »Vedno pravi, da bi, če bi kdaj zapustil Vismo, prestopil v Uno-X. Zato to ni povsem nemogoče, vendar verjetno ne bo enostavno.«
Na dan, ko je Træen oblekel rumeno majico, je etapo dobil Danec Mads Pedersen. Slednji pa je Hushovdova tiha želja. »Lahko rečem, da je Mads Pedersen moj sanjski kolesar. Všeč mi je njegov način dirkanja, nekoliko spominja na mojega iz preteklosti – morda sem zato pristranski,« pravi kolesarski bog groma, ki je bil seveda vzhičen, ko je eden izmed njegovih kolesarjev oblekel rumeno majico. »Z rakom je imel nekaj težkih trenutkov. Njegova zmaga kaže, da lahko po raku živiš normalno življenje in si celo na vrhunski ravni v enem najtežjih športov na svetu. Resnično upam, da bo to dalo motivacijo in upanje tistim, ki trpijo zaradi te bolezni.«
Pogačar spet Pirenejec?
Če bi Pogačar izbiral, kateremu kolesarju prepustiti rumeno majico, bi bil 30-letni Norvežan najbrž pri vrhu seznama. Fundacija, ki nosi ime slovenskega asa, je prav v teh dneh objavila razpis za štipendije za naslednje študijsko leto, namenjene dijakom in študentom, ki so preboleli raka ali so še v procesu zdravljenja.
Pogačar si z izgubo majice in velikim zaostankom ni še dodatno belil že tako obeljene glave. Zanimiv pa je podatek, da na vseh svojih sedmih nastopih na dirki po Franciji še na nobeni točki ni toliko zaostajal za vodilnim kolesarjem v skupnem seštevku. Bi nas moralo skrbeti? Nikakor ne. Še. Že danes bi lahko dodobra oklestil zaostanek. Sledi namreč pirenejska klasika s Col d'Aspin in ikoničnim Col du Tourmalet, ki stoji 2115 metrov nad morjem. In če sta Aspin in Tourmalet klasika, je zaključni klanec dneva Cirque de Gavarnie novost. Dolg, a položen klanec (18,7 km in 3,7 %) bo debitiral na Touru.
Pogačar je v Pirenejih dobil že kar nekaj etap. To so bili dnevi, ko je Pogačar postal Pirenejec. »Rad imam Pireneje in oni imajo, kot vse kaže, radi mene,« je denimo dejal pred dvema letoma po še eni dominantni predstavi na vzponih te gorske verige, ki ločuje Francijo in Španijo. Se bo ljubezen med njim in Pireneji danes še razcvetela? Odgovor bomo dobili okoli 17.45.