Ekipa je bila ustanovljena leta 1984 pod imenom Kwantum-Decosol, vlogo športnega direktorja pa je prevzel nekdanji vrhunski kolesar, zdaj 67-letni Jan Raas, ki je na dirki Tour de France dosegel deset etapnih zmag, leta 1979 pa je v Valkenburgu na Nizozemskem postal svetovni prvak v cestni vožnji. Med letoma 1987 in 1996 je ekipa zamenjala štiri glavne sponzorje (Superconfex, Buckler, Wordperfect, Novell), nato pa je Raasu uspel veliki met – podpis pogodbe z Rabobankom, drugo največjo nizozemsko banko. Toda leta 2003 je bil nepričakovano odstranjen s položaja, njegovo funkcijo pa je prevzel Erik Breukink, prav tako nekdanji vrhunski kolesar.
Leta 2015 na predzadnjem mestu
Po odličnih dosežkih na dirkah se je kolesarska pravljica Rabobanka končala leta 2012, razlog pa je bila velika dopinška afera. Nizozemski časopis de Volkskrant je ugotovil, da je bil doping od leta 1996, ko je Rabobank postal glavni sponzor ekipe, pa vsaj do leta 2007 »toleriran«. Tudi Ameriška protidopinška agencija (Usada) je oktobra 2012 objavila poročilo o dopingu v svetovnem profesionalnem kolesarstvu, zato se je podjetje odločilo, da se v izognitev morebitnim hudim posledicam dokončno umakne iz tega športa. Zaradi dopinga so se na sramotilnem stebru znašli štirje nekdanji kolesarji Rabobanka (Denis Menčov, Michael Boogerd, Michael Rasmussen in Levi Leipheimer), njihov bivši sotekmovalec Thomas Dekker pa je odkrito priznal: »Med letoma 1996 in 2012 je celotna ekipa uporabljala doping. Ni bilo težko pasti v sistem, saj je bil doping zelo razširjen. Nihče ni ugovarjal. Uporaba dopinga je bila preprosto del posla. Vsi smo imeli v glavi, da je to edina pot do uspeha.«
Naslednja tri leta je nizozemska ekipa vedno bolj tonila, leta 2015 pa je (takrat pod imenom LottoNL-Jumbo) med 18 ekipami svetovne serije padla na 17. mesto. »To so bila najhujša leta v zgodovini ekipe. Nismo razmišljali o visokih ciljih, borili smo se za golo preživetje, za to, da ne bi izginili s kolesarskega zemljevida. Na srečo nam je to tudi uspelo,« se spominja zdaj 50-letni generalni menedžer in nekdanji novinar Richard Plugge. Ko je bila nizozemska zasedba najbolj na dnu, pa se ji je »zgodil« Primož Roglič. Po treh letih nastopanja za novomeški klub Adria Mobil se je Zasavec leta 2016 preselil v nizozemsko ekipo in poskrbel za njen popoln preporod in skok proti svetovnemu vrhu.
Ostala sta Gesink in Kruiswijk
Organizacijsko je klub, ki ima poleg profesionalne ekipe še razvojno ekipo do 23 let in kolesarsko akademijo za mlade fante in dekleta, počasi, a zanesljivo napredoval. V nasprotju z nekdanjim Skyem, ki je za velike denarje kupoval že izdelane vrhunske kolesarje, so se Nizozemci odločili za naravno pot ekipe ter se osredotočali na mlajše in obetavnejše kolesarje. V ekipi sta na srečo tudi v najtežjih časih ostala domača aduta Steven Kruijswijk (član ekipe od 2010) in Robert Gesink (že od 2007), prvi večji nakup pa so opravili šele letos, ko so pripeljali Nizozemca Toma Dumoulina. Premierni velik uspeh prenovljene ekipe na največjih tritedenskih dirkah je dosegel prav Roglič, ki je lani slavil na Vuelti.
Lani je britanska ekipa Ineos (nekdanji Sky) dosegla že svojo sedmo zmago na zadnjih osmih dirkah Tour de France. Izjema je bilo le leto 2014, ko je slavil Vincenzo Nibali, a še to samo zaradi padca in odstopa štirikratnega prvaka francoske pentlje Chrisa Frooma. Toda leto 2019 je pomenilo tudi labodji spev za Ineos, v letošnjem koronavirusnem letu pa je Jumbo-Visma potrdila svojo premoč. Kljub dejstvu, da ima na razpolago več kot dvakrat manjši letni proračun: Nizozemci 20 milijonov evrov, Angleži pod vodstvom lastnika, 67-letnega bogataša Jima Ratcliffa, katerega premoženje je ocenjeno na 18 milijard evrov, pa neverjetnih 46 milijonov.
Nizozemci čakajo že 40 let
Zanimivo je, da v nizozemski ekipi glavne vloge nima nihče od kopice odličnih Nizozemcev, ampak Slovenec. S takšno strategijo, ki več kot očitno prinaša uspehe, se je sprijaznil tudi Dumoulin, lani drugi na Touru. Ta je bil sprva sokapetan Rogliču, že po enem tednu dirkanja na letošnjem Touru pa se je samostojno odločil, da bo odslej delal le zanj. Žal Rogliču ne more pomagati tretji sokapetan Steven Kruijswijk, ki se je poškodoval na Kriteriju Dauphine tik pred začetkom francoske pentlje. Zelo uspešni ekipni strategiji in razvoju ne nasprotujeta niti glavna sponzorja Jumbo (druga največja trgovska veriga na Nizozemskem) in Visma (norveško podjetje za razvoj računalniške programske opreme za podjetja), ki zagotavljata večino sredstev za pokritje proračuna.
Čeprav je povprečna starost Rogličevih sedmih sotekmovalcev (pomočnikov) na Touru 2020 skoraj 29 let in pol, so v dosedanjem delu dirke fantastično opravili svoje delo. »Fantje iz etape v etapo dokazujejo svojo vrhunsko kakovost. Hvala vsem skupaj in moj poklon vsakemu posebej. Kolesarstvo je moštveni šport in za dobre rezultate potrebuješ odlično ekipo. In jaz jona srečo imam,« se zaveda Primož Roglič. Generalni menedžer Richard Plugge verjame, da bo v nedeljo na Elizejskih poljanah v Parizu v rumeno majico oblečen prav Roglič.
Na Nizozemskem se mnogi sicer malce zmrdujejo, ker na najvišji stopnički ne bo predstavnika svetovne kolesarske velesile Nizozemske, ker morajo pač delati za vodilnega Slovenca. A Plugge jim odgovarja: »Rogličeva zmaga bo tudi ekipna zmaga nizozemske Jumbo-Visme.« Tako bodo morali nizozemski ljubitelji kolesarstva vsaj še za eno leto podaljšati že tako dolgo 40-letno čakanje na skupno zmago na Touru. Zadnji njihov rojak je na dirki vseh dirk slavil leta 1980, ko je bil v Parizu v rumenem Joop Zoetemelk.
